EKSKLUZIVNO Gal in Hamo: Bodi sam tista sprememba, ki jo želiš videti
Torek, 16.02.2010 ob 15:06
Gal Gjurin je še eden od povabljenih avtorjev, ki s svojo skladbo sodelujejo na letošnji EMI. Želi si, da bi se na festival, kot je EMA, vrnili neodvisno kvalitetni avtorji in suvereni izvajalci. Jima bodo Črni konji čez nebo prinesli uspeh?
FOTO: J.V.
Gal Gjurin in Matevž Šalehar Hamo, kateri so vajini aduti, s katerimi boste po vajinem mnenju najbolj prepričala publiko?
Gal: Načeloma se s festivali ne ukvarjava, saj prirejava samostojne avtorske koncerte, ki so vedno odlično obiskani, tako da greva letos na Emo prvič (in morda tudi zadnjič): jaz kot povabljeni avtor s strani RTV SLO, Hamo pa kot izvajalec, izbran po moji želji. Profil avtorjev, ki ustvarjajo skladbe za Emo, pa je povečini kar diametralno nasproten mojemu ... (smeh)
Hamo: Pravila EBU-ja žal dopuščajo le triminutno dolžino skladbe, poleg tega se tekmovalne skladbe (razen vokalnega dela) ne izvajajo več v živo z orkestrom, kot smo bili tega vajeni še ne tako dolgo nazaj. Sklenila sva občinstvu ponuditi malce drugačno, orkestersko skladbo, ki se na eni strani dotika moderne produkcije, na drugi pa tistega klasičnega zvoka, ki je bil iz eurosonga izvržen.
Gal: Kot pravijo, je adut, poleg močnega refrena in Hamovega prijetno raskavega glasu, tudi besedilo skladbe. Hamo je pevec z izjemnimi vokalnimi sposobnostmi. Poleg tega je širok človek, zanima ga veliko področij ... Z nobenim drugim vokalistom ne bi hotel iti na ta festival. Midva sva se maksimalno potrudila in posnela skladbo, kot se šika. S tem je najini osnovni nalogi zadoščeno: energijo, čas in denar sva investirala v žive inštrumente in predvsem v žive glasbenike, ki so se potrudili in prispevali v skladbo kanček sebe. In ja, tudi brez šova gre. Oziroma bo šlo, saj bova na odru popolnoma sama. Črn klavir. In črni konji, seveda. (smeh) No, naj opomnim: prišla sva predstavit resno skladbo na festival glasbe, ne pa v Rio de Janeiro na pustni karneval ...
Ali obstaja recept za zmago?
Gal: Ne. Obstajo goljufija, denar in medijska manipulacija: ožjega recepta za zmago v glasbi nasplošno ni. V primeru EME lahko, vsaj teoretično, zmagaš tudi brez goljufije, če imaš za seboj zadosti ljudi, ki so pripravljeni glasovati zate. Če nimaš glasovalske baze, je seveda malce težje. (smeh) Pravila goljufanja pa so tudi več ali manj znana. Midva računava tudi na tisto publiko, ki praviloma Eme ne gleda, hkrati pa si želi, da bi bila EMA kvalitetnejši festival. Vsi vemo, koliko je bilo tarnanja in pritoževanja nad kvaliteto EME, čisto premalo pa storjenega, da bi bilo kaj drugače. Zato sva se s Hamotom odločila, da letos ponudiva sebe kot alternativo: po Gandhijevem zgledu »Bodi sam tista sprememba, ki jo želiš videti«. Slovenija ima, če mene vprašate, Evropi za pokazati precej več glasbe, kot jo pokaže na Evrovizijah. Povejte mi, zakaj bi evropski narodi drug drugemu razkazovali svoje neumnosti, namesto svojih sposobnosti?
Lahko morda izdata, za kakšen modni stil sta se odločila?
Gal: Stil bo klasičen.
Hamo: Poigravava se tudi z idejo, da enostavno naročiva obleke pri naši Muri.
Kdo pa je po vašem mnenju največji favorit za zmago?
Hamo: Če festival kaj velja, potem je favorit za zmago samo eden, to je glasba. Sozvočje melodije, harmonije, ritma in človeške iskrenosti. Ko izvajalec oziroma glasbenik začne tekmovati, postane tekmovalec. V tekmovanju med glasbeniki pa je na koncu vedno poražena glasba.
Gal: Če smo malo manj poetični: mediji so tisti, ki vnaprej favorizirajo določene izvajalce. Sprašujem se, zakaj je v širšem izboru 21 skladb, če pa so favoriti delno izbrani s strani medijev in podpovprečno inteligentnih internetnih forumov že mesece prej. Pa to je vendar že malce smešno ... (smeh) Nekako sva oba s Hamotom prišla do tega, da teh bolnih promocijskih obrti prav za prav ne želiva obvladati.
Zato sva se stvari za začetek lotila malce drugače, poglejte si na youtube-u. (smeh)
Marsikateri slovenski glasbenik je mnenja, da je Ema 'velika kuhinja' in v zadnjih letih jo spremljajo tudi vroči škandali. Kaj menite vi?
Gal: Zaenkrat nisem zasledil ničesar vročega, le skupek samooklicanih glasbenikov, korporacij in drugih prodanih duš, ki se pehajo za denarjem in navidezno slavo. Verjemite mi: pravi škandal bi se zgodil, če bi zmagala jaz in Hamo. Po tem Ema nikoli ne bi bila več enaka, ker bi se tudi znotraj (sicer precej apatični) publike avtomatično dvignil standard, brezglavega rajanja glasbene C in D lige bi bilo kar naenkrat konec.
Kakšno je sicer vaše mnenje o Evroviziji, jo spremljate vsako leto?
Hamo: Vsako leto drugačana, vedno bolj odmaknjena od njenega bistva in prav zato je že morda skrajni čas, da se na festivalu zopet pojavi glasba. Upava, da bodo tudi glasovalci to podprli. Z leti je Evrovizija izgubila orkester, živ nastop, vse skupaj je postal en velik prav nič smešen cirkus in resnejši glasbeniki so se festivalu začeli izogibati. Ali si res tega želimo?
Gal: Niti ne ... (smeh) Želiva si, da bi se na festivale zopet vrnili neodvisni kvalitetni avtorji in suvereni izvajalci iz lige A: s tem pa, da se vrnejo nazaj k festivalom tisti poslušalci, ki so tovrstnim dogodkom zaradi nekvalitete in brezvsebinskosti obrnili hrbet. Tudi sama izhajava iz ločine tistih z obrnjenim hrbtom; ampak trenutna EMA si z glasbenega stališča drugega kot hrbta ne zasluži. Zadnje čase so se pojavljala tudi vprašanja okrog smiselnosti EME nasploh. Če bi bila EMA kvalitetnejši glasbeni festival, bi bila seveda bolj smiselna, kot je smiselna zdaj. Konec koncev gre žal za edini festival z dometom v tujino, hkrati pa za dogodek, ki ima res veliko medijsko odmevnost in v katerega se posledično investira največ našega davkoplačevalskega denarja. Zakaj bi denar vlagali v slabe festivale?
Kaj bi vam pomenila zmaga in nastop na Evroviziji?
Gal : Priložnost, da pokaževa Evropi, da je tudi v Sloveniji doma dobra glasba, ki se jo dela z občutkom in s srcem. In posledično to, da jo znamo Slovenci tudi izglasovati in podpreti v ključnih trenutkih.
Hamo: Točno tako. Na vrsti je zdaj publika. Naj zdaj še oni pokažejo, iz kakšnega testa so. Če kaj z Galom ceniva, potem je to prav publika. Brez nje tako dobra pesem ne bi mogla nastati.
Gal: Načeloma se s festivali ne ukvarjava, saj prirejava samostojne avtorske koncerte, ki so vedno odlično obiskani, tako da greva letos na Emo prvič (in morda tudi zadnjič): jaz kot povabljeni avtor s strani RTV SLO, Hamo pa kot izvajalec, izbran po moji želji. Profil avtorjev, ki ustvarjajo skladbe za Emo, pa je povečini kar diametralno nasproten mojemu ... (smeh)
Hamo: Pravila EBU-ja žal dopuščajo le triminutno dolžino skladbe, poleg tega se tekmovalne skladbe (razen vokalnega dela) ne izvajajo več v živo z orkestrom, kot smo bili tega vajeni še ne tako dolgo nazaj. Sklenila sva občinstvu ponuditi malce drugačno, orkestersko skladbo, ki se na eni strani dotika moderne produkcije, na drugi pa tistega klasičnega zvoka, ki je bil iz eurosonga izvržen.
Gal: Kot pravijo, je adut, poleg močnega refrena in Hamovega prijetno raskavega glasu, tudi besedilo skladbe. Hamo je pevec z izjemnimi vokalnimi sposobnostmi. Poleg tega je širok človek, zanima ga veliko področij ... Z nobenim drugim vokalistom ne bi hotel iti na ta festival. Midva sva se maksimalno potrudila in posnela skladbo, kot se šika. S tem je najini osnovni nalogi zadoščeno: energijo, čas in denar sva investirala v žive inštrumente in predvsem v žive glasbenike, ki so se potrudili in prispevali v skladbo kanček sebe. In ja, tudi brez šova gre. Oziroma bo šlo, saj bova na odru popolnoma sama. Črn klavir. In črni konji, seveda. (smeh) No, naj opomnim: prišla sva predstavit resno skladbo na festival glasbe, ne pa v Rio de Janeiro na pustni karneval ...
Ali obstaja recept za zmago?
Gal: Ne. Obstajo goljufija, denar in medijska manipulacija: ožjega recepta za zmago v glasbi nasplošno ni. V primeru EME lahko, vsaj teoretično, zmagaš tudi brez goljufije, če imaš za seboj zadosti ljudi, ki so pripravljeni glasovati zate. Če nimaš glasovalske baze, je seveda malce težje. (smeh) Pravila goljufanja pa so tudi več ali manj znana. Midva računava tudi na tisto publiko, ki praviloma Eme ne gleda, hkrati pa si želi, da bi bila EMA kvalitetnejši festival. Vsi vemo, koliko je bilo tarnanja in pritoževanja nad kvaliteto EME, čisto premalo pa storjenega, da bi bilo kaj drugače. Zato sva se s Hamotom odločila, da letos ponudiva sebe kot alternativo: po Gandhijevem zgledu »Bodi sam tista sprememba, ki jo želiš videti«. Slovenija ima, če mene vprašate, Evropi za pokazati precej več glasbe, kot jo pokaže na Evrovizijah. Povejte mi, zakaj bi evropski narodi drug drugemu razkazovali svoje neumnosti, namesto svojih sposobnosti?
Lahko morda izdata, za kakšen modni stil sta se odločila?
Gal: Stil bo klasičen.
Hamo: Poigravava se tudi z idejo, da enostavno naročiva obleke pri naši Muri.
Kdo pa je po vašem mnenju največji favorit za zmago?
Hamo: Če festival kaj velja, potem je favorit za zmago samo eden, to je glasba. Sozvočje melodije, harmonije, ritma in človeške iskrenosti. Ko izvajalec oziroma glasbenik začne tekmovati, postane tekmovalec. V tekmovanju med glasbeniki pa je na koncu vedno poražena glasba.
Gal: Če smo malo manj poetični: mediji so tisti, ki vnaprej favorizirajo določene izvajalce. Sprašujem se, zakaj je v širšem izboru 21 skladb, če pa so favoriti delno izbrani s strani medijev in podpovprečno inteligentnih internetnih forumov že mesece prej. Pa to je vendar že malce smešno ... (smeh) Nekako sva oba s Hamotom prišla do tega, da teh bolnih promocijskih obrti prav za prav ne želiva obvladati.
Zato sva se stvari za začetek lotila malce drugače, poglejte si na youtube-u. (smeh)
Marsikateri slovenski glasbenik je mnenja, da je Ema 'velika kuhinja' in v zadnjih letih jo spremljajo tudi vroči škandali. Kaj menite vi?
Gal: Zaenkrat nisem zasledil ničesar vročega, le skupek samooklicanih glasbenikov, korporacij in drugih prodanih duš, ki se pehajo za denarjem in navidezno slavo. Verjemite mi: pravi škandal bi se zgodil, če bi zmagala jaz in Hamo. Po tem Ema nikoli ne bi bila več enaka, ker bi se tudi znotraj (sicer precej apatični) publike avtomatično dvignil standard, brezglavega rajanja glasbene C in D lige bi bilo kar naenkrat konec.
Kakšno je sicer vaše mnenje o Evroviziji, jo spremljate vsako leto?
Hamo: Vsako leto drugačana, vedno bolj odmaknjena od njenega bistva in prav zato je že morda skrajni čas, da se na festivalu zopet pojavi glasba. Upava, da bodo tudi glasovalci to podprli. Z leti je Evrovizija izgubila orkester, živ nastop, vse skupaj je postal en velik prav nič smešen cirkus in resnejši glasbeniki so se festivalu začeli izogibati. Ali si res tega želimo?
Gal: Niti ne ... (smeh) Želiva si, da bi se na festivale zopet vrnili neodvisni kvalitetni avtorji in suvereni izvajalci iz lige A: s tem pa, da se vrnejo nazaj k festivalom tisti poslušalci, ki so tovrstnim dogodkom zaradi nekvalitete in brezvsebinskosti obrnili hrbet. Tudi sama izhajava iz ločine tistih z obrnjenim hrbtom; ampak trenutna EMA si z glasbenega stališča drugega kot hrbta ne zasluži. Zadnje čase so se pojavljala tudi vprašanja okrog smiselnosti EME nasploh. Če bi bila EMA kvalitetnejši glasbeni festival, bi bila seveda bolj smiselna, kot je smiselna zdaj. Konec koncev gre žal za edini festival z dometom v tujino, hkrati pa za dogodek, ki ima res veliko medijsko odmevnost in v katerega se posledično investira največ našega davkoplačevalskega denarja. Zakaj bi denar vlagali v slabe festivale?
Kaj bi vam pomenila zmaga in nastop na Evroviziji?
Gal : Priložnost, da pokaževa Evropi, da je tudi v Sloveniji doma dobra glasba, ki se jo dela z občutkom in s srcem. In posledično to, da jo znamo Slovenci tudi izglasovati in podpreti v ključnih trenutkih.
Hamo: Točno tako. Na vrsti je zdaj publika. Naj zdaj še oni pokažejo, iz kakšnega testa so. Če kaj z Galom ceniva, potem je to prav publika. Brez nje tako dobra pesem ne bi mogla nastati.
