Ena izmed tisočih 5.del

Katarina se je vrnila od babice in me prišla obiskat. Odpeljala sem jo na svoj najljubši kraj. Jasa obdana z visokimi drevesi ne daleč od poti. Vendar imaš občutek, da si sam na celem svetu. Na eni strani jase pa je prepad in 100 metrov pod njo teče deroča reka v kateri je polno skal. Včasih stojim na robu in si predstavljam, da padam. Kakšen bi bil občutek? Odrešujoč, svoboden, kot, da letim? Vendar še nikoli nisem pomislila, kako bi se skok končal. Razmišljam in Katarini povem, da bi tako želela umreti.

S Katarino se pogovarjava o preživljanju počitnic pri babici, povem ji, za tisti zmenek z Jakobom, vendar zamolčim razlog, zaradi katerega sem rekla ne, oziroma zamolčim ime razloga. Katarina me opogumlja, da naj ravnam tako, kot mi narekuje srce in, da bo v vsakem primeru žrtev, ki bo zlomljena – Jakob, tisti fant, ali pa celo jaz. Da sta lahko ve enem primeru zlomljeni celo dve osebi. Ugotovim, da sem v tem problemu vedno pozabljala sebe zdaj pa stvari skupaj z nekom treznim še enkrat pretehtam in pridem do ugotovitve, da z Jakobom na žalost ne sodiva več skupaj. Po tej odločitvi je moje srce veliko lažje.

S Katarino nato odideva k njim. Tam je veliko ljudi, ki dela na polju. Ravno spravljajo bale sena, sonce pa zahaja. Prizor je nadvse idiličen in me popolnoma pretrese. In tu doživim razsvetljenje, najpomembnejšo stvar, ki sem se je naučila iz življenja: ti ljudje se ne pretvarjajo. Uživajo v svojem delu in v življenju; nimajo blišča vendar so srečni. Veliko bogatejši so kot ostali, saj se učijo od narave. Iz tega prizora zberem moč in se odločim, da bom poiskala Gorazda in mu kljub mojemu ponosu priznala vse. Povedala vse, povedala kaj čutim do njega; da brez njega ne morem živeti; da sem to ugotovila sedaj; da brez njega ne morem spati in da mi ne da miru.
Napotim se proti skednju, kjer stoji. Vendar na se na pol poti ustavim ter prebledim. Tam stoji Gorazd, vendar ni sam – poljublja se z nekim dekletom. A tako! In on naj bi bil tisti princ zame, ki mi bo zvest, ki me bo spoštoval. Oglasi se mi ponos in sklenem, da nikoli ne sme izvedeti kaj sem nameravala ali kaj čutim. Najbolje bi bilo, da se obnašam, kakor da ni bilo nič, to pomeni, da sprejmem Jakobovo predporočno snubitev. Ja, popolnoma sem prepričana. Jakob me ne bi tako hitro zamenjal.

Katarina pride do mene in jaz skušam prikriti svoj šok, svojo bolečino. Šele zdaj, ko ga ne morem imeti vem, da sem res ljubila le njega. Odideva v njeno sobo in ne vem, kaj mi govori, dokler ne slišim tega: »… ima več facebook profilov, za vsako dekle enega. Jaz ga imam dodanega kot Jan, prijateljica prijateljice kot Gregor, sestrična kot Mitja, nihče pa ne ve, kdo res je.«

»Ne, čakaj, to ne more biti res!«

»Vedela sem, da boš to rekla, zato sem poiskala eno dekle. Zdaj je tu, z njo se lahko pogovoriš. Greva, sedaj je pri Gorazdu.«

Spreleti me grenko spoznanje in oklevajoče vprašam: »Ali, ali je ona mogoče Gorazdovo dekle?«

Katarina se zasmeji in ne opazi, da me to močno boli: »Seveda! To ti je lahko v veliko spodbudo, da boš tudi po Jakobu lahko bila srečna. Skupaj sta nadvse srečen par.«

Mislim, da ne želim slišati ničesar več, vendar še kar ne morem verjeti, da ima Jakob več deklet in hočem dokaze, zagotovila. Tako grem do Gorazdove punce. Znova in znova iščem argumente, dokaze, vendar ona vse spodbije. Počutim se grozno, prevarano, ogoljufano in zapuščeno.

»Kdaj je bila vajina zveza z Jakobom najbolj trdna in te gotovo ni varal?« me je vprašala Katarina.

No to pa je čisto lahko, takrat, ko sva bila najbolj srečna: »Gotovo ta božič.«

Pa se oglasi ta Gorazdova pametnjakovička in vse uniči: »Takrat sva praznovala obletnico. Imam sliko.«

In o groza, res jo ima! Zdaj se počutim čisto ponižano, zlomljeno in spet sem izgubljena. Ne vem, kaj bi naredila. Vem pa nekaj, kar si stalno ponavljam: »Ne pokaži čustev Gorazdu, že zdaj si si naredila dovolj sramote. Sploh pa ne dovoli videti žalosti tisti kradljivki. Prvič Jakob, zdaj še Gorazd.«

Zbegana sem, želim si oditi. Stečem čez cesto. Tovornjak me skoraj zbije, vendar mi ni mar. Ljudje mi vpijejo, trobijo, vendar mi je vseeno. Naj se vdrem v zemljo, naj me kdo kaznuje, ker sem svoje srce zaupala napačnim in ga izgubila. Zmedena sem, bolj kod kadarkoli. Kaj je res? Kako naj vem? Kako preverim? Vse okoli mene se grozno vrti, jaz pa želim le sesti, se zviti v gubo in jokati, vendar tečem. Tečem, ker želim zbežati svojim mislim, dejstvom, svetu, očem ljudi. Počutim se obupno in ne želim, da me kdo vidi. Da bi se kdo norčeval iz mene. Zdelo se mi je, da se je tisto Gorazdovo dekle naravnost privoščljivo smejalo.

Usedem se na klop in kar se da mirno razmislim: ni nujno, lahko je pomota, kako to sploh vedo? Ne, Jakob mi mora to sam potrditi! Kot da bi nekdo uslišal moje molitve gre mimo Jakob. Ne opazi me in gre mimo, jaz pa grem za njim. Kmalu se ustavi in se ozre na okoli ter pogleda na uro, kot da bi koga čakal. Skrijem se in opazujem. Kmalu pride dekle, ki je bilo prej pri Gorazdu in ga poljubi, kot da bi bila dolgoletna prijatelja in dolgoleten par. Takrat ne zdržim več. Grem do Jakoba: »Kaj je vse to? Vse sem videla! Ne poskušaj zanikati!«

Namesto njega odgovori ona: »Lubica, to je svet, ki ga ti ne razumeš. Svet odraslih in čar je, da lahko imaš karkoli hočeš, brez posledic, če si le dovolj spreten. Življenje lahko res uživaš brez omejitev, lahko si privoščiš vse.«

Tako je torej, ko odrasteš? Svet je tako umazan? Vsak gleda le nase? Kako bo dobil kar želi? Kako bo užival?

»Jakob, upam, da boš z njo srečen, jaz grem in kar misli si, da bi se KDAJKOLI poročila s tabo, jaz v tak svet nočem. Aja, pa lepo se zabavaj s tole k****, ki te vara!«

Obrnem se in preprosto odidem.