Deli

Pogovor je stekel ob kozarcu rdečega vina v njegovem najljubšem ljubljanskem hotelu. Kot običajno. “Rad imam hotele. Glasba ni preglasna, ni gneče in hkrati zaradi tujih gostov ponujajo anonimnost.”

Pred nekaj urami je zaprisegel novi ameriški predsednik Barack Obama. Študirali ste na glasbeni šoli Berklee in poznate ameriško družbo. Pričakovanja glede Obame so ogromna, kakšne spremembe bo prinesel ta val optimizma?
“Ne vem, če bo to spremenilo ameriško odprtost in ignoranco do okolice. Ne mislim, da so ignorantski, če ne vedo, kje je Slovenija. Seveda ne vedo. Saj tudi Slovenci ne vedo, kje točno sta Arizona in Colorado. Spomnim se urejene sedemdesetletne gospe, ki se je zgrudila sredi belega dne na pločniku v centru Bostona. Ljudje so hodili mimo nje kot mravlje. Niti pogledali je niso – in to je ignoranca. Občutek imam, da tudi mi korakamo proti takšni miselnosti. Da ne pomagaš iz strahu, da ne boš imel dodatnih težav. Miselnost, da se bo tam vse spremenilo, je slepilo. Ne bo se. Dokler bo kapital upravljal ključne faktorje, predvsem medije, sprememb ne bo.”

Ostaniva v aktualni mednarodni areni. Ali ima Izrael pravico zganjati genocid v Gazi samo zato, ker so ljudstvo, ki je dva tisoč let trpelo sovraštvo drugih narodov?
“Ne. A hkrati ne zagovarjam druge strani. Vedno bolj imam občutek, da je ta konflikt v interesu velikih korporacij. Ne verjamem, da se ljudje ne bi zmogli zmeniti, če bi obstajala volja.”

Ne moreva mimo gospodarske krize. Gre le za pretirano masovno psihozo?
“Če ne bi mediji vsak dan razlagali, kako grozno je, ne bi iz bank pobrali toliko denarja. Medij hoče biti atraktiven in bo to naredil za denar. Najgroznejše je, da bo nastradal mali človek, ki mora doma nahraniti štiri usta in ni nič kriv. Ti finančni “bilderji” pa naj kar nafu*ajo. Ker so objestni, prepotentni. Kdo, ki ima sto tisoč evrov, je operiral z milijonom, ker je jemal lombardne kredite! Najprej moraš milijon zaslužiti, da se zavedaš, kaj pomeni operirati s tem zneskom. V Ljubljani sem dnevno videval ljudi, ki so leteli sto kilometrov čez svoje zmožnosti. In bili ob tem freh in nesramni. Za take je dobro, da so dobili klofuto.”

Kaj čaka Slovenijo?
“Srčno upam, da se bo polegla potrošniška in informacijska histerija, s katero smo zasuti. Če to mene, kot otroka Juge, na trenutke zaslepi, kako ne bi zaslepilo koga, ki je star dvajset let? Mlajši generaciji grozi nevarnost nespoznanja, da se je treba za uspeh potruditi. Ker je vse dostopno in na relativno dobri ravni, se nobenemu ne bo ljubilo truditi za presežek. Soočenje z neuspehom in pomanjkanje spoznanja, zakaj je do njega prišlo, generalno slabo deluje na ozračje družbe. Otroku danes najprej preberejo pravice, šele nato dolžnosti. To je prevara. Seveda morajo biti pravice, a tudi krivica se mu mora zgoditi, ker je takšno življenje. Če se mu krivica ne zgodi pri dvajsetih, ga bo pri tridesetih uničila. Danes je preveč ljudi, ki samo preprodajajo stvari na najvišji korporativni ravni. Premalo pa jih zna s svojim trudom kaj ustvariti in iz tega narediti zgodbo o uspehu. Mirko Tuš in brata Jakopin, ki delata jadrnice svetovnega slovesa, pred takšnimi kapo dol.”

Preidiva na glasbo. Je projekt Klasika pomanjkanje navdiha pri pisanju novih skladb?
“Ne, ne … Neprijetno mi je bilo poslušati stare posnetke, ker sem uvidel, da niso dobri vokalno ali aranžersko. Iskreno povedano, je za priredbo 22 songov potrebno več navdiha kot za delanje novih skladb. Kako te skladbe osvežiti? Kot aranžer sem se moral odločiti, v katero smer bom skladbe zapeljal. Poskušal sem se izogibati trendom in sem šel v klasičen bendovski zvok z dodanim orkestrom. Predvsem starejše skladbe danes zvenijo naivno in šele zdaj jih lahko zapojem z nonšalanco, zaradi katere zvenijo kul. Celoten projekt je vzel dvanajst mesecev.”

Kdo od domačih glasbenikov vas najbolj motivira pri delu?
“V sredinskem popu pri nas nihče ne dela podobne glasbe. Takšna glasba zahteva veliko znanja, navkljub enostavnosti. V osemdesetih letih je bil domači pop tako osovražen, da se posledično sploh ni razvila generacija glasbenikov. Danes bi bilo normalno, da bi tudi mi imeli petdesetletno starosto slovenskega popa, pa ga nimamo. Imamo Predina, Kreslina in Pera, a ti plavajo v drugačnih slogih.”

Vaš dolgoletni trud se je idealno pokril z uspešnicami, zadnji pečat na poti k vsesplošni popularnosti je prišel z avtobiografijo Solze in smeh. Knjiga je treščila: Jan je zvezda! Kako to, da kdo, ki je od nekdaj pazljiv z mediji in ljubosumno skriva zasebnost, objavi avtobiografijo, ki navidez odpira vrata njegove spalnice?
“Po naravi sem odprt človek. Ljudje mislijo, da sem bolj skrivnosten, kot sem v resnici. Da pa ne odpiram svojih hladilnikov in se ne slikam v spalnici, to pa ni stvar odprtosti. Ideja za knjigo se je utrnila v enem popoldnevu, poklical sem Jaka Lucuja in sva jo spisala. Vse, kar je v knjigi, je res. Razkril sem tudi slabosti, ni vse samo hvala. Po končanem kolidžu sem štartal v glasbenem poslu pod ničlo. Obdelal sem petsto osnovnih šol. Za sto mark sem nastopal po telovadnicah. Zgodaj sem vstajal, vzel kitaro in sedel v avto. Ko enkrat preigraš Bacha, Mozarta in Georgea Bensona, potem se lotiš česa, kar s tem nima zveze, no, imeti moraš železno voljo. Če pogledam nazaj, sem se tako ogromno naučil. Kako prenesti nizke udarce, kako koga, ki mu greš na živce, navdušiti, da te sprejme. Vsega je bilo, od praznih dvoran do žvižganja. Šele po petih albumih in devetih letih sem si lahko privoščil spremljevalni bend. Tako sem pridobival občinstvo. Čeprav je bila ta pot težka, je bila zdrava.”

Vir: Stop