Jaz grem na dopust! 1. del

Ležala je na postelji, ob mirni glasbi in premišljevala. Naj naredi ta korak, kljub temu, da ni dovolj samozavestna. Strah jo je ljudi, kaj če ji kdo kaj naredi? Kaj če jo kdo ugrabi in bo kasneje za vedno obžalovala to napako. Hja, če jo bo sploh lahko…

Brat je bil v službi, mati in babica na kavi pri sosedi , očeta pa tako in tako ni bilo, sedaj je imela odlično priložnost, da na hitro pripravi stvari, ki naj bi jih vzela s sabo. S police je vzela družinsko sliko, se zazrla v obraze vsakega člana posebej in razmišljala kako se bodo ti odzvali. Najbolj jo je skrbelo za matero. Kako  bo z njo? Že tako je njena glava polna slabih stvari, potem pa da bi ji še hči  povzročila dodatne skrbi?  Hm, NO WAY! A še vedno jo je nekaj prepričevalo, da bi šla. Da bi zapustila dom za nekaj dni in se odpravila po svoje. Zdelo se ji je, da bo le tako občutila prave počitnice, pozabila na delo, na teženje domačih, spoznala sebe, kako se znajde brez staršev in le s tem bo prebila strah, ki jo obdaja. Le s tem bo naredila zase dovolj velik korak. Po glavi ji je širila misel, YOLO (You only live once). Zakaj ne bi počeli stvari, ki se jih bojimo, zakaj ne bi bili ob koncu ponosni nase?  Le zakaj ne bi…  

Sliko je odložila na posteljo in odšla na internet pobrskati  vozni red avtobusov za v Koper. Želela se je prepričati, da zagotovo  vozi, predvsem pa jo je zanimalo kdaj, da se bo znala organizirati. Ni imela planov, ni vedela kje bo bivala, kaj bo jedla in kako bo sploh preživljala dneve brez svojih. Kaj bo, če bo slišala zvok rešilca, sireno, ki tuli ob prvih sobotah v mesecu, kričanje ljudi, gužvo na cestah, pijane  ljudi in tiste, ki te gledajo, kot da so čakali na punco, ki sama tava po svetu, kateri  bi ji najraje nekaj naredili in s tem končno začutili notranje zadovoljstvo. Zdramila se je in odšla na balkon obešat perilo. Želela je pozabiti na to norost in se sprijazniti z letošnjimi počitnicami brez očeta, ki ji je vedno vse omogočil.

Zamislila se je in se spominjala dne, ko je odhajal. Sploh se ni zavedala, da odhaja, sploh si ni predstavljala kako bodo dnevi brez njega izgledali. Vse se je zgodilo tako na hitro, da sploh nisi imel časa premlevati o tem. Začetka se konec koncev sploh ni želela spominjati, saj je bil preveč boleč. Spet ta prvi korak. Zakaj so ravno ti vedno najtežji. Zakaj nas ravno ti zavirajo, da bi naredili nekaj drugačnega, morda nekaj norega?  Zakaj nas vedno postavijo v dvome? 
Končala je z obešanjem. Šla je v sobo in si zaigrala melodijo, ki jo je igrala ob odhodu očeta. Skozi odprto okno jo je preplavil veter, ki ji je skozi nosnice,ko je vzdihovala, stopil v telo in ji prečistil vse kanale in po njej popeljal posebno energijo, ki je povzročila kurjo polt. Obrisal ji je solze, nasmejala se je. Počutila se je kot peresce, ki ga veter nosi po zraku, a ne za dolgo, saj je že slišala glasove svoje babice: ,,Lilijana, pridi mi pomagat, mar boš vse počitnice lenarila?'' Takrat se je spet začela počutiti kot hruška, ki je pretežka za vejo, ki ravnokar razpada.

Zazrla se je v svoje roke, za umazanijo za svojimi nohti in si potihem rekla: ,,Vse počitnice lenarila? Že tako sem med šolo vstajala zgodaj, nisem si niti enkrat vzela časa zase in za svoje prijatelje. Ves čas sem se le učila in poslušala probleme, ki jih imamo doma, tako da sem  postala psihično preutrujena.  Kaj bi še radi od mene? Ravno včeraj sem si nalakirala nohte, pa imam že znucane! Vsi hodijo na razvajanja ali na počitnice  v Grčijo, Egipt, Ameriko ali pa le na Hrvaško, jaz pa bom počitnice preživela doma med krompirjem in bučkami? Hja, kar mislite si! Jst  grem na dopust! ''

Brez razmišljanja se je zapodila v omaro in začela pripravljati stvari.  Iz okvirja za slike je pobrala svoj denar, ki ji je ostal od štipendije. Da bi imela vsaj nekaj za pod zob, si je nabrala nekaj sadja iz domačega sadovnjaka. Vse skupaj je skrbno zložila v potovalko, na list pa  je grenko napisala: ,,Šla sem v nebesa, ne v pekel, zato  ne zganjajte panike. Javim se vam, ko prispem.'' List je shranila v predal s ključem, da ga ne bodo domači videli še pred njenim odhodom.

Šla je nazaj na računalnik, da bi prijateljici preko facebooka sporočila, da odhaja. Želela je, da vsaj ona ve, saj še vedno ni bila sigurna, da bo zmogla sama. Še vedno je želela, da nekdo ve kje je in ji priskoči na pomoč, če bi jo slučajno rabila. Vedela je, če bi za pomoč klicala starše, bi kasneje  poslušala le kritike. In ravno takrat je zagledala objavo moške osebe, ki jo je ljubila in se  bila zanjo pripravljena   odreči  mladosti. 

Lian je objavil: ,,Najlepše je pri omi v Kopru.''

Lilijana se je stopila in bila sedaj še bolj prepričana v svoj odhod. Vedela je, da bodo te počitnice res popolne, še posebej, če ga bo srečala.

Pozabila je na prijateljico in na to, da ji mora sporočiti  kam gre. Vsa vesela je tekla v sobo, a ustavila jo je mati, ki se je vrnila s kave. ,,Dragica, kam hitiš?'' Lilijanin obraz je postal bled in na vsak način se je želela izogniti pogovoru z materjo.

Mati jo je prijela za roko in jo peljala do kavča, kjer sta se skupaj posedli. Mati je začela govoriti: ,,Veš, razmišljala sem, razmišljala sem o tvojih počitnicah.'' Božala jo je in ji gladila lase. Lilijanina glava je padla materi v naročje. Ob materinem nežnem glasu, je bila spet v dvomih in vedela je, da ne bi bilo pravično, da ji to naredi, da gre brez da bi kdo vedel. To bi bilo nezrelo obnašanje, kar pa za Lilijano ni bilo značilno.
,, Vsi nekam hodijo, ti pa si doma in le razmišljaš, pišeš in pomagaš. Kaj ko bi šle na dopust? Izpita nimam,  zato sem razmišljala, da bi šle v Koper. Kaj meniš? Imaš kaj drugega v planu?''
Lilijana se je zagledala vanjo. Ni vedela kaj naj reče. Ni pričakovala, da se bo to zgodilo, ni verjela, da bo letos občutila morski zrak. Vedela je le, da ne bo isto, saj ni očeta. Jecljajoče ji je odgovorila, da ne more iti…
Enostavno ni našla besed, ki bi bile odličen razlog za mamina vprašanja.

Tako je hrepenela po samoti, kar naenkrat je postala  pogumna in verjela je v to, da bi sama vse zmogla in da ji ne bi bilo hudega. Ni si želela tega dopusta, ni želela nikogar ob sebi, saj se je bala, da bo v sebi ves čas nosila bolečino, bolečino ob 15mesečni izgubi očeta. Vstala je in stekla v sobo. Jokala je in ni pustila nikogar ob sebi. Mati je nekaj časa vztrajala, trkala na vrata  in jo prosila naj se pogovorita, a ko je zaslišala tišino, ko ni bilo več joka, je predvidevala, da je zaspala.

Lilijana ni zaspala. Potihem je vzela stvari in splezala skozi okno. Sosedo je prosila, da jo zapelje do mesta, češ da mora odnesti stare obleke na Rdeči križ. Soseda jo je odpeljala  in pričakovala, da se bo Lilijana z njo vrnila domov, takoj ko odloži obleke. Lilijana si je morala izmisliti še eno laž, in sicer da gre k prijateljici. Soseda se je odpeljala, Lilijana pa je tekla na avtobusno postajo, da bo ujela avtobus za Koper še isti večer.  Ni vedela ne kdaj gre, ne kater vozi, zato je bila še bolj panična. Srečala je teto. Ta jo je začudeno gledala,medtem ko se ji je približevala. Lilijana je vedela, da bo verjetno spet morala lagati, a spomnila se je odlične ideje. Teti bo rekla, da išče avtobus, ki pelje v Koper, saj nameravata z materjo naslednji dan z njim odpotovati. Toda teti ni bilo jasno čemu prtljaga že danes. Lilijana je bila napeta, čutila je pot po telesu. Bila je prepričana, da je zelo rdeča. Rekla je, da je od prijateljice, ki jo bo sproti  pospremila na avtobus za v Ljubljano.  Teta ji je vrjela, se poslovila in odšla. Lilijana je hitro pograbila torbo in odhitela na avtobus. Izdihnila je ves zrak, ki ga je tiščala v sebi. Morala bi se veseliti, saj ji je vse teklo kot po maslu, a razmišljala je o drugih stvareh. Bo njena simpatija res tam, ga bo srečala, kako se bo Lian odzval, ko jo bo videl…

Začela se je spraševati kako se bo zanj uredila, če sploh še ne ve kje bo bivala. Vsaka malenkost jo je začela vse bolj skrbeti. Spet je pomislila na matero. Kako je, je že ugotovila, da je ni, bo vse to zdržala… . Zaspala je.

Med tem časom je  Lilijanina mama naredila večerjo ob kateri naj bi se vsi skupaj dogovorili o dopustu, ki naj bi se začel že naslednji dan. Lilijana ni odprla vrat, kar je začelo mater skrbeti. Ko je prišel brat je na silo odprl vrata in videlo se je, da je Lilijana zbežala. Mati je zamrznila in se začela spraševati kaj se dogaja s hčerko. Jokala je, ni vedela h komu naj se obrne po pomoč. Soseda se je pripeljala domov in mati je to opazila. Pomislila je, da jo je morda ona kam odpeljala, ali jo vsaj srečala. Soseda ji je povedala kar je slišala od Lilijane. Opisala je kaj vse je imela s sabo in čemu je rekla, da vse to služi. Mati je vedela, da se je zlagala. Preveč dobro je poznala svojo hčerko. Bila je jezna  in žalostna hkrati. Kako bo Lilijana, kam bo šla,…

Mati se je preoblekla, naročila bratu naj ostane doma, če bo kaj novega, poklicala je taksi in že želela v avto iskat Lilijano, ko ji je babica prinesla telefon. Klicala je teta. Zanimalo jo je če potrebujejo kaj s sabo za na morje. Mati se je začudila in jo spraševala o kakšnem morju govori in kako pravzaprav ve, da naj bi šli na morje, če je to idejo posredovala le Lilijani. Teta ji je omenila srečanje z Lilijano na avtobusni postaji. Razložila ji je, kaj vse ji je Lilijana rekla.  Hitro je poklopila mobitel in se odpravila proti postaji. Sumila je, da je Lilijana šla v Koper, zato jo je želela ujeti še preden se ji kaj zgodi. Mati je norela od skrbi, a za vsak slučaj je poklicala Lilijanino najboljšo prijateljico, da preveri, če je šla morda res k njej, kot je rekla soseda. Isa ni vedela ničesar o prijateljici, zato je mamino še zadnje upanje  upadlo. Bala se je, ker je vedela, da je Lilijani zadnje mesece zelo težko. Oče je šel v zapor, sama  ima psihične težave, pa še vsak dan joka, ker pogreša svojega Liana. Bala se je, da se ji od žalosti kaj ne zgodi, čeprav je zaupala Lilijani in verjela vanjo. Klicala je domov, če je brat karkoli ugotovil. Rekel je, da ne, le da je opazil, da je všečkala Lianovo objavo na facebooku, da je v Kopru. Mati je bila tokrat brez dvomov. V Koper je šla! Lilijana je šla v Koper!

V solzah se je krivila zakaj ni bolj poskrbela za srečo hčerke. Zakaj ji ni omogočila stvari, kot jih imajo ostali najstniki. Zakaj ni razumela Lilijane, ker če bi jo, morda do tega ne bi prišlo. Lilijana potem sigurno ne bi bežala na počitnice sama.  Glavo si je zarinila v svoje dlani in premišljevala kaj naj. Taksistu se je ženska zasmilila. Svetoval ji je: ,, Gospa, dovolite, da vam povem nekaj, kar vam bo morda olajšalo dušo.''

Mati si je obrisala solze in ga začudeno pogledala. Nadaljeval je: ,, Tudi meni je pred letom dni pobegnila hčerka. Doma smo se ves čas le preperali. Bila je najstnica, a mi smo zaradi težav zatirali njene potrebe. Postalo ji je vseeno, če je doma z nami, ali pa nekje sama, kjer vsaj kričanja ne bo rabila prenašati. Odšla je, komaj 15 let stara. Pri nas  je bilo še huje, ker res nismo vedeli kam gre. Rabila je čas, čas zase. Ima oči, ima možgane, zna gledati, razmišljati. Če je vedela kaj potrebuje s sabo za na pot, potem zagotovo tudi ve kam se naj bi obrnila in kako bo živela. Otroci nikoli ne grejo brez razloga, brez poguma in načrta. Če imate vsaj malo vere v vašo hčerko jo pustite, morda se vam sama oglasi. Vsaj pustite se presenetiti. Če pa imate pri sebi telefon ji pa le napišite sporočilo kam naj gre, da bo na varnem, v zavetju in ji obljubite, da ne boste tam hodili, le da naj to stori, da boste vsi mirni. S tem ji boste dali občutek razumevanja in podpore. Ko bo Lilijana to sama spoznala in dobro premislila, vas bo poklicala, da se ji pridružite  in takrat se boste lahko resno pogovorile. Verjemite mi, isto je bilo pri moji hčerki. Sedaj smo razjasnili stvari, katerih vse do njenega pobega nismo uspeli. Ubistvu še vedeli nismo za njih. Nismo se jih zavedali.''