Linina zgodba, 2. del

»Kaj? Saj jih ima Lina šele 29  in še je čas, da si najde resno ljubezen, le zakaj bi si že zdaj privezala peruti?! Pustimo to. Torej se zavedate, da gremo nepozabnim dogodivščinam naproti?« je Polona veselo spremenila temo za kar ji je bila Lina po tihem hvaležna, saj res ni nameravala vse svoje občutke, izkušnje in razloge za samskost razlagati sodelavkam, čeprav so trenutno bile edine njene res dobre prijateljice.

Polona si je z nežnimi, počasnimi in zapeljivimi gibi vtirala kremo za sončenje v že rahlo porjavele noge in opazovala prijateljici, ki sta se z dvema postavnima blondincema z lepo zlato rjavo barvo kože, ki je kazala na to, da sta že nekaj časa na morju, vozili s pedolinom in mahali njej in Lini, ki je v ležalniku poleg spet brala. »Ne zameri mi, toda res te ne razumem. Odkar smo prišle vsi moški najprej opazijo tebe in moram priznati, da se mi zdi, da tudi ti uživaš v njihovi pozornosti, toda kljub vsemu zvečer hodiš spat sama.« je Polona zdaj skozi zatemnjena očala resno opazovala svojo mlajšo kolegico.

»Ni kaj razumeti.« se je nasmehnila Lina in za trenutek odložila knjigo. »Sem smo prišle na dopust, vsaka uživa na svoj način, meni je dovolj, da se zabavam in plešem, prav tako pa mi veliko pomeni tudi to, da lahko končno kaj več preberem. Uživati na dopustu ne pomeni za vsako ceno skočit s kom med rjuhe.«

»Občutek imam, da te je nekdo prizadel in se sedaj izogibaš vsem moškim.« je tiho rekla Polona in pri tem upala, da ni dregnila v bolečo rano. Lina jo je nekaj časa gleda, kot bi premišljevala kaj naj odgovori in se je poskusila spomniti preteklosti, potem pa skozi sarkastičen nasmeh dejala: »Bolj razočaral.« in spet se je potopila v zanimivo zgodbo svoje knjige.

»Tole pa prav prija.« je s čistim užitkom na obrazu zaklicala Veronika, kako bi preglasila glasbo in brnenje motorja barkače, ki so jo najele samo zase za celodnevni izlet po obali in otočkih. Bile so prav razposajene in že malo utrujene, saj se je dan prevesil v popoldne in počasi je bil čas, da se odpravijo nazaj. Ogledale so si kar nekaj skritih plaž in izpopolnile so svoje skoke v vodo. Pred slabo uro so si privoščili kosilo in zdaj so imele na programu samo še en zaliv in eno kopanje. Njihova sreča  se je  skalila, ko so se na nebu nenapovedano zgrnili temni oblaki in morje je v hipu postalo razburkano. Vsi so se zavedali, da se pripravlja neurje. Kapitan barkače je bil izkušen mornar  in zavedal se je, da jim ne bo pravočasno uspelo vrniti se na kraj od koder so izpluli, zato je predlagal, da se ustavijo pri njegovem bratrancu v naslednjem zalivu in počakajo, da najhuje mine. Ravno, ko so se dekleta strinjala z njim so začele velike dežne kaplje udarjati po platneni strehi. Kapetan je poklical svojega bratranca po radiu, da bi mu sporočil, da prihajajo. Odgovorila mu je teta, da so vsi moški šli v mesto in da je na celini močan veter ohromil prometno povezavo z mestom, da podrto drevje leži na cesti ter, da na srečo dež počasi ponehuje. Zagotovila jim je, da jih bo na privezu počakal njihov sosed in jim pomagal. Komaj je barkača zavila v zaliv, že so opazili moškega v modri vetrovki, ki je čakal na njih. Bližje so prihajali bolj so bila dekleta navdušena, saj je bil moški na pomolu sila postaven, visok in lepo športno grajen. Daljši črni lasje so vihrali v vetru in odkrivali prefinjene poteze njegovega obraza. Vse razen Line so imele polna usta hvale zanj. »Boš rekla, da ti ta Adonis ni všeč?« jo je zbodla Alenka.

»Ta Adonis je preprosto čudovit.« je iskreno odgovorila Lina, nato pa se posvetila pobiranju njihove prtljage. Kapetan je Aleksu, kot je bilo ime moškemu na pomolu, hvaležno vrgel vrv, da jim je pomagal pristati. Oba moška sta pomagala potnicam, da so varno izstopile ter na kapitanov predlog odnesle vso kramo, ki so jo imele s seboj. Še predno je uspel kapetan razložiti in prositi Aleksa, naj jih odpelje k njegovi teti, saj je bilo jasno, da to noč ne bo možno oditi v mesto je on predlagal, da so njegove gostje, saj v hiši že ima štiri goste in še nekaj prostora. Ter, da bo prav počaščen, da jih lahko pogosti. Seveda so dekleta hitro pograbile povabilo in se veselo napotile proti tujčevemu džipu. Lini ni preostalo drugega, kot da sledi večini. Dekleta so bila nad hišo tako navdušena, da so pograbile vsaka svojo torbo in se odpravile v toplo zavetje. Vrata jim je odprl fantiček svojih pet, šest let, ki je bil nad obiskovalkami navdušen. Aleks je pomagal Lini pobrati vso njihovo preostalo prtljago in še predno sta lahko prišla pod streho se je ponovno ulil dež in oba zmočil.