Trmasti srci, 14. del

Mitch ni mogel biti tako pri miru, pač sedenje na enem mestu, ni nikoli bila njegova vrlina. Sprehajal se je sem ter tja po čakalnici in vsakič zaskrbljeno pogledal proti Abigal. Niti enkrat ni pomislil, kako vesel je, ker se je soočila s težavo. Ne, dejansko ga je zanimalo, kaj jo toliko skrbi in zakaj. Kar na enkrat je spoznal tudi njeno človeško plat in to ga je presenetilo. Pravzaprav si je moral priznati, da ga je bolj od tega, da tudi ona ima človeško plat presenetilo to, da je nekaj njegovega sovraštva do nje kar izpuhtelo. Dokazala je, da je sposobna in da zna obvladovati nezrele športnike.

Iz razmišljanja ju je zmotila starejša medicinska sestra, ki je ogovorila Mitcha.

»Mogoče bi vaši ženi pomagala dobra kava, spodaj je aparat z najboljšo kavo tod okoli.« je bila prijazna. Mitch in Abigal sta se zgrožena spogledala, nato pa iskreno nasmehnila drug drugemu. Ne en ne drug, nista bila prepričana, kaj ju je bolj zabavalo ali to, da je gospa pomislila, da bi onadva lahko bila par ali to koliko sta bila oba zgrožena nad to možnostjo. Mitch je prijazno odgovoril: »Mogoče bi ji pa res pomagala. Hvala.« Ko se je sestra obrnila in odšla po hodniku se je obrnil k Abigal. »Kakšno kavo ti prinesem?« je vljudno vprašal, malo pomolčal in nato s prikritim smehom dodal, »ljubljena.«

Abigal je samo kratko, a vljudno rekla: »Mogoče, grenko z mlekom, … dragi.«

Ko se je Mitch vrnil z dvema lončkoma kave je zdravnik ravno odšel. Abigal je stala in strmela za zdravnikom, nato se je obrnila proti Mitchu in stegnila roko za kavo. Prvič je opazil, da je utrujena, a mirna. Brez da bi jo moral pozvati mu je prenesla zdravnikove besede. Jack je imel srečo, samo zlom in udarec. Dva tedna bo imel roko v mavcu in potem ga čaka ponovno slikanje.

Dokler sta čakala na Jacka, se je Abigal usedla nazaj in ponesla lonček s kavo proti svojim ustom. Na pol poti se ji je roka ustavila.

»Brez strupa?« je ljubeče vprašala in ga milo gledala.

»Brez strupa. Tokrat. Uprl sem se skušnjavi. Kar nekaj moči in samonadzora sem potreboval.« ji je ljubeče vrnil.
Nagradila ga je z glasnim smehom.