In (neuradno) izvedeli, da toliko časa še za svojo Urško nima, kaj šele za Jano. Izborili smo si polovico tega časa in natanko po pol ure nam ga je njegova tajnica skoraj odvlekla iz kabineta. Zato smo ga morali »loviti« še pred sestankom na Brdu pri Kranju, dan pred njegovim štiridnevnim delovnim obiskom v Bruslju. Premier Janez Janša je trenutno med najbolj zaposlenimi ljudmi v državi, saj poleg premierske opravlja funkcijo predsednika Sveta Evrope.
Lov za Janezom Janšo

Ljudje vas dojemajo kot skrajno resnega, strogega in samo politiki predanega moškega, medtem ko zasebno veljate za drugačnega. Je težko ves čas paziti na to, kako se vedete?
Delo, ki ga opravljam, je precej resno in večinoma ne sili k nasmehom. Biti stalno na očeh javnosti pa tudi ni ne vem kakšna nagrada.

Se zasebno več smejete ali ste resni?
Zasebno življenje bolj vzpodbuja k nasmehom. Žal pa ga je trenutno tako malo.

Je vaša politična pot ambiciozno načrtovana in brezkompromisna ali so bila tudi naključja?
Začetek je bil naključen, saj so za to, da grem v politiko, pravzaprav poskrbeli drugi. Tisti, ki so me pred 20 leti poslali v zapor. Verjetno so mislili, da se me bodo tako znebili, v resnici pa so me s tem šele potisnili v resno politiko.

Kaj bi takrat v zaporu rekli tistemu, ki bi vam napovedal, da boste čez 20 let predsednik vlade in predsednik Sveta Evrope?
Da je padel z lune. Že če bi mi takrat kdo samo omenil, da se bom naslednja leta aktivno ukvarjal s politiko, bi šel z njim stavit, da ne bo tako. V zaporu sem se trdno odločil, da se bom v življenju ukvarjal samo s stvarmi, ki se mi zdijo pomembne, in politike ni bilo med njimi.

Kaj vas je potem prepričalo, da potrebujete politiko? Oziroma da politika potrebuje vas?
Okolje, v katero sem prišel, ko so me spustili iz vojaškega pripora na Roški. Bilo je čisto drugačno od tistega, iz katerega so me iztrgali z aretacijo. Medtem se je Slovenija dobesedno zbudila. Namesto previdnega, skeptičnega in samo rahlo pomladno obarvanega naroda sem na Roški našel prebujeno Slovenijo s tisočimi ljudmi na ulici, ki so na glas zahtevali spoštovanje človekovih pravic, pa tudi že demokratične volitve in samostojno Slovenijo. Zdelo se mi je, da se je zgodil čudež in da imamo zgodovinska priložnost, da se stvari trajno spremenijo. In da je ne glede na osebno ceno vredno poskusiti.

Si 20 let kasneje lahko rečete, da je bilo vredno?
Mislim, da je bilo. Sodeloval sem pri nečem velikem. Po dvajsetih letih je Slovenija veliko več, kot si je kdo takrat upal napovedati ali celo samo sanjati. Nihče ni takrat pričakoval, da bo Slovenija čez 20 let članica EU, NATO, da bomo imeli evro, da ne bo meja, da boš šel lahko na Dunaj, v Milano ali Stockholm brez potnega lista. Tako visokoletečih sanj takrat nismo imeli. Morda so segale do želje, da bi Slovenija postala samostojna država, medtem ko to, kar je sedaj, presega takratna pričakovanja.

Kljub inflaciji, slabo plačanim delavcem in zadrževanju kapitala v rokah peščice, kar povzroča nezadovoljstvo med ljudmi?
Inflacija je bila pred 20 leti tudi do tridesetkrat večja, kot je danes, plače bistveno manjše, lastnina pa kljub deklariranemu samoupravljanju praktično v upravljanju ozke elite takratnih partijskih veljakov, ki si je to lastnino v naslednjem desetletju z divjo privatizacijo tudi bolj ali manj prisvojila. Videli smo, kako so nekateri prišli v podjetja s praznimi aktovkami, danes pa so njihovi lastniki. Drugi so med vodenjem napol državnih podjetij omogočili posle svojim zasebnim podjetjem in podjetjem svojih sinov, silno obogateli, nato pa to sumljivo pridobljeno bogastvo zaščitili še s politično funkcijo.

Navadni državljani imamo velikokrat občutek, da vam je politikom vseeno za nas, da ne delate toliko v naše, kot v svoje dobro. Vam delamo krivico?
Kakor komu. Zagotovo večina nosilcev odgovornih funkcij v državnih institucijah in gospodarstvu v Sloveniji dela s poštenimi nameni. Verjamem, da je bilo tako vseskozi od osamosvojitve Slovenije naprej. Preprosta logika nam pove, da bi bila Slovenija danes bistveno nižje v razvoju, če bi večina upravljavcev države in gospodarstva delala slabo in nepošteno. Vendar večina ne izstopa, o tem se ne govori, izstopajo slabi primeri, o katerih sem govoril prej. To pa ljudi upravičeno moti.

Vaše delo je med najbolj stresnimi v državi. Ali se vse skupaj izplača, ne samo materialno, ampak tudi v smislu (ne)skrbi za zdravje in pomanjkanja časa?
Materialno se to delo zagotovo ne splača, večina direktorjev celo majhnih podjetij ima precej višje plače od članov vlade. Tudi zdravju stalen stres zagotovo ne koristi. Če bi delal obračun za zadnjih 20 let, bi bil verjetno zelo razdvojen. Na eni strani bi kristalno jasno videl, kaj vse sem zamudil v tem času in kako drugače bi lahko živel, na drugi strani pa bi videl rezultate tega truda, o katerih se mi zdi, da so v redu.

Kaj konkretno ste zamudili?
Na stotine sončnih zahodov, ki bi jih lahko gledal v gorah, namesto da sem nastopal na javnih tribunah po Sloveniji. In na stotine večerov, ko bi bil lahko s tistimi, ki jih imam ali sem jih imel rad, pa sem bil na sejah in zborovanjih. Tega sem se pravzaprav dobro zavedel, šele ko mi je umiral oče. Zaradi bolezni ni mogel več govoriti, a v očeh sem mu videl, da je med nama ostalo še veliko neizgovorjenega. Časa žal ne moreš zavrteti nazaj. Potem je tu še na stotine knjig, ki sem jih spotoma kupil, a jih še nisem mogel prebrati, pa na desetine rek, ki bi jih rad preveslal, vendar jih nisem.

Med katerimi obveznostmi smo vas ujeli danes? Kje ste bili včeraj in kje boste jutri?
Pred vami sem imel pogovor z ministrom za pravosodje, za vami prihaja na obisk predsednik odbora regij EU, potem imam dogovorjene telefonske pogovore s predsednikoma vlade Litve in Estonije ter nemško kanclerko in predsednikom Evropske komisije, pa usklajevalni sestanek glede zaključkov evropskega sveta, posvet o skupnem stališču EU do vizne politike ZDA, jutrišnji dan in večina naslednjih pa bodo v celoti posvečeni pripravam na marčevski Evropski vrh.

Kolikokrat na teden potujete v tujino?
Enkrat do dvakrat. S tem, da sem večino pripravljalnih obiskov, vezanih na predsedovanje Slovenije, opravil že prej, predlani in lansko leto, ki je bilo v tem pogledu zelo naporno. Tri leta vnaprej smo naredili načrt potovanj in obiskov ter ga večinoma izpolnili. Obiskal sem praktično vse evropske države, poleg tega pa ZDA, Kitajsko, Rusko federacijo, Turčijo, Saudsko Arabijo, Ukrajino, Kuvajt in Irak. Samo lani sem bil petkrat v Lizboni.

Kako vam uspe, da se ne naveličate vsega tega? Se vam je že zgodilo, da ste želeli »izstopiti«?
Vodenje EU zagotovo ni dolgočasno, dogajanje je zelo pestro in takšne dinamike se težko naveličaš, prej lahko morda pregoriš. Sicer pa se danes da izstopiti, lahko bi se komu to zdelo neodgovorno, a bi se čez dva meseca vse pozabilo, prišli bi drugi in življenje bi teklo naprej. Mogoče je bilo drugače ob osamosvojitvi ali pa tudi ne. Nihče ni nenadomestljiv, takšnih iluzij sem se že zdavnaj znebil. Je pa res zelo naporno, vsaj o sebi lahko rečem, da tako intenzivno še nisem delal in se učil nikoli prej.

Ste glede na bližajoče se volitve zaradi časa, posvečenega obveznostim predsedovanja, prikrajšani oziroma so vaši konkurenti v prednosti?
Prav gotovo. Vodenje EU terja najmanj 70 odstotkov mojega časa, s tem, da se to delo doma praktično ne vidi, včasih je tudi namerno ignorirano. V EU je treba za vsak najmanjši premik vložiti ogromno energije, poklicati na desetine ljudi, poiskati zaveznike, uskladiti včasih povsem nasprotna stališča. Nekatere teme so izredno občutljive, še posebej zunanjepolitične. Paradoksalno pa je pri nas ravno minister za zunanje zadeve, ki v teh mesecih opravlja izjemno odgovorno delo, izpostavljen hujšim napadom kot prej, ko še nismo vodili EU.

Zakaj politiki pravzaprav silite v politiko, ki je že sama po sebi polna konfliktov? Ne bi bilo lažje hoditi v običajno službo, gojiti konjičke in uživati v življenju?
Res je, politika je okvir, v katerem se srečujejo različni interesi, zato to večinoma ni prostor harmonije, ampak prej konfliktov. Ker smo ljudje po naravi različni, je to najbrž nujno zlo človeštva. Pomembno pa je, da se nasprotja zgladijo ob pogoju svobodnega soočanja argumentov in odločitve sprejemajo demokratično. V širšem smislu pa je politika vsako javno opravilo, tudi urejanje družinske ali znanstvene revije. Seveda pa vem, kakšna je razlika med poklicnim ukvarjanjem s politiko in običajnimi poklici. Pred prvimi svobodnimi volitvami sem bil novinar, urednik, sistemski analitik v računalniškem podjetju, državni uradnik, učitelj na gimnaziji, po prvi obtožbi pred vojaškim sodiščem leta 1985 nekaj časa brezposeln in zato prisiljen opravljati vsakovrstna fizična dela za majhno plačilo.

Kako prenašate, kadar vas ljudje ob srečanju nadlegujejo z aktualno politično problematiko?
Pravzaprav imam z ljudmi in okolico zelo lepe izkušnje. Tudi kadar neznanci pristopijo k meni, so večinoma zelo prijazni. Če se le da, se udeležujem čim več dogodkov brez obveznega protokola, pred nekaj dnevi sva bila z Urško v Mestnem gledališču, na predstavi Jančarjeve Lahke konjenice, predstava je bila za študentski abonma in izven, bilo je zelo v redu.

Če greste na pivo, katero pijete?
Nimam posebne preference, pivo pijem le redko.

Kakšni so odnosi med političnimi voditelji v Sloveniji? S katerimi se družite, samo s koalicijskimi ali tudi z opozicijskimi?
Sodelovanje s predsednikom državnega zbora in predsednikom republike je zelo dobro ter korektno. Imamo redne stike. Z drugimi bolj občasno, za neformalno druženje pa v tem hitrem tempu skoraj ni prostora. Prej, ko sem bil še v parlamentu, pa smo poslanci različnih prepričanj ostre debate v poslanskih klopeh, ko je vsak zastopal svoje stališče, večkrat nadaljevali v restavraciji za isto mizo.

Pa ste se potem pogovarjali samo o politiki ali tudi o ženskah, športu in podobnem?
O vsem mogočem, tako kot vsi drugi, končno smo tudi politiki ljudje.

Je v politiki prostor za prava prijateljstva?
Moji prijatelji so tako iz politike kot od drugod, predvsem med gorniško srenjo in tudi še iz časov, ko sem se ukvarjal z računalništvom ter novinarstvom. Je pa pri ohranjanju prijateljskih stikov in še posebej pri navezovanju novih problem čas.

Kakšno predvolilno kampanjo pričakujete v naslednjih mesecih?
Opozicija jo je kljub drugačnim obljubam žal že začela, in ta je precej ostra. Izkoriščajo čas, ko smo v celoti zaposleni s končevanjem reform in vodenjem EU. Seveda ne vsi, tudi v opoziciji je veliko korektnih politikov, a žal je njihov glas razmeroma šibak.

Kateri je vaš največji uspeh zdaj, ko ste predsednik vlade, in kaj čutite kot svoj največji poraz?
Naš največji uspeh v tem mandatu je zagotovo še enkrat hitrejši gospodarski razvoj od povprečja EU, več deset tisoč novih delovnih mest in veliko zmanjšanje brezposelnosti, prevzem evra in vstop v schengenski prostor, torej odprava notranjih meja EU. Kot poraz pa štejem vsaj zaenkrat še neuspešen poskus, da s soglasjem sprejmemo zakona o žrtvah vojnega nasilja in o vojnih grobiščih ter tako prihodnje generacije razbremenimo ideoloških razprav o preteklosti.

Ob smrti dr. Drnovška smo vsi ugotavljali, da je njegov umik v duhovnost, ki je za časa njegovega življenja sprožal precejšnje reakcije, na koncu obveljal za nekaj pozitivnega. Kakšno je vaše mnenje o tem?
S pokojnim dr. Drnovškom sva imela nekaj dolgih pogovorov na to temo. Knjigo Martina Kojca, o kateri je kasneje rekel, da mu je spremenila tok razmišljanja, sem mu poslal po enem od teh pogovorov. Razšla sva se na točki, ko se je odločil, da bo na osnovi tega vala ustanovil gibanje, ki bo sodelovalo na lokalnih volitvah. Duhovnosti ni mogoče zreducirati na volilni program, tako kot ni mogoče imeti dobrega političnega programa, ki ne bi temeljil na vrednotah.

V nasprotju z duhovnim dr. Drnovškom ste »mlajši« politični voditelji zasvojeni s športom. Kakšen odmerek telesne aktivnosti potrebujete za obstoj?
No, tudi dr. Drnovšek je bil zelo aktiven športnik, v devetdesetih letih sva npr. večkrat igrala tenis. Sicer pa pri sebi ne bi mogel govoriti o kakšni zasvojenosti s športom. V sedanji gneči sem zelo vesel, če enkrat na teden pridem do vrha Šmarne gore ali Nanosa. Gibanje zelo pogrešam.

Vaša najljubša dejavnost v prostem času je alpinizem. Vas je že kdaj kdo poskušal odvrniti od tega iz varnostnih razlogov?
Ja, občasno sem poslušal takšne nasvete, a saj sami veste, da se o tem nima smisla pogovarjati z ljudmi, ki ne plezajo, saj si vse skupaj čisto drugače predstavljajo.

Koga bi ubogali, če bi vam, seveda zgolj teoretično, prepovedal plezati? Mamo, Urško, otroka? Kdo ima na vas največji vpliv?
Prepoved nima nobenega smisla, potrebni pa so previdnost, znanje in predvsem spoštovanje do gore, narave. Moji mami se je plezanje vedno zdelo povsem mimo, najprej je celo mislila, da v gore nosimo lestve. Z Niko in Žanom smo že skupaj preplezali nekaj lažjih smeri, Urška pa je bistveno boljša plezalka od mene. Sicer pa z izjemo tistih prvih alpinističnih let, ko smo solirali (plezali sami in ne v navezi, op. T. H.) tudi težje smeri, nisem nikoli pretiraval in sem varovanju vedno namenil vso potrebno pozornost.

Vaša zaročenka Urška je za našo revijo povedala, da je bilo veliko medijsko zanimanje zanjo veliko presenečenje. Kaj pa za vas, ki ste že vajeni živeti pred očmi javnosti?
Glavno breme je vsekakor padlo nanjo, vendar se je dobro držala. Zame je bil ta naval na zasebnost le delno povečanje že sicer stalno prisotne radovednosti sedme sile.

Kaj porečete na namigovanja, da gre pri vajinem odnosu za predvolilno kampanjo, oziroma koliko si dovolite, da na vaše zasebno življenje vplivajo mediji?
Rumenih medijev ne spremljam, zato me tovrstno razmišljanje ne najde oziroma me ne obremenjuje preveč. Tudi sicer gre pri teh špekulacijah za veliko podcenjevanje volivcev. Če bi tovrstna namigovanja tako vplivala nanje, potem na volitvah 2004 najbrž ne bi nikoli zmagali.

Že dlje poslušamo, da vama zvonijo poročni zvonovi, a vas si ne upajo vprašati, Urška pa nerada govori o tem. Ste o poroki pripravljeni povedati kaj konkretnejšega? Kdaj, kje in kako?
Na to vprašanje bi vam lahko odgovorila samo skupaj.

Prav, se bomo potrudili!

(Jana)


Zadnje novičke

Prejšnji članekAna Ivanović v reviji FHM
Naslednji članekBikini: Penelope Cruz