Šit! Mama ni ravno dobre volje, v bistvu je zelo jezna, ker bi včeraj morala pomagati pri generalnem pospravljanju hiše.

»Kje si bila? Nič nisi povedala, kej boš! Nisem ti dovolila, da kjerkoli prespiš! Pridi sem, da te povoham!«

In smo pri policijskem pregledovanju. Dih, vsi žepi, torbica, kot da bi (če bi imela kar koli) to dala v torbico!

Na srečo ne najde nič in ne opazi mojega GROMOZANSKEGA mačka, zato mi da lažjo obliko pripora – v sobo, brez računalnika za cel teden. To ni nič! Še vedno pozablja na telefon (imam novega, ona pa se ne zaveda, da je prav tako uporaben kot računalnik).

V svoji sobi uživam v miru ter razmišljam o nama z Jakobom.

»Kako sem mogla tako hitro podleči govoricam n biti sumničava? Najina zveza naj bi bila popolna in brez laganja? Kaj si bo sedaj o meni mislil Jakob? Očitno sem v najini zvezi jaz tisti šibki člen. Kaj, če me sedaj, ko sem pokazala, da ne zaupam vanj, ne bo več maral? Kaj če bo želel končati najino zvezo? Moram se naučiti zaupanja. Mogoče za to obstaja kakšen tečaj.«

Hitro po guglam in ostanek popoldneva preživim ob prebiranju angleških nasvetov kako zaupati nekomu. Rešujem teste zaupanja in delam vaje zaupanja za eno osebo. Vendar so rezultati testov presenetljivi. Povejo mi, da sem zelo, celo preveč zaupljiva oseba. Ampak vseeno – tudi naslednji dan vstajam pri vajah.

Zvečer pa dobim Katrinin SMS: »pripravi se, pridem k tebi. Ja, vem da maš pripor, zato bova mogli bit tiho.«

Stemni se in nekaj zadene ob šipo, nato še nekaj in še nekaj. Pogledam ven in zunaj stoji Katarina z nahrbtnikom. Zašepeta: »Pridem k tebi, da ti ne bo dolgčas. Krasno se bova imeli.«

Čez pet minut je v moji sobi in ima postlano spalno vrečo. Krasna prijateljica, saj ne, da bi sama ravno minila od dolgčasa, vendar je lepo, da lahko s kom govoriš, ne pa da pozabiš kako se sploh govori.

»Kako si vedela za tole?«

»Si pozabila, da je Gorazd moj brat in da si si pred dvema urama dopisovala z njim po fejsu?«

»Uf, ja očitno ni nič varno pred tabo, če povem njemu. Zelo sem ti hvaležna, kako naj se ti zahvalim?«

»Lahko naju z Gorazdom pelješ na pijačo?«

»Kaj ima pa Gorazd pri vsem tem?«

»Halo?! On me je pripeljal sem. Kaj misliš, da tako pozno ponoči, med počitnicami, pa še v tako zakotnem kraju vozijo avtobusi?«

»Oh, zdaj sem pa zmedena. Zakaj se pa ni prikazal sem? Zagotovo vaju bom peljala na pijačo. Gorazda lahko še na več, da se mu odkupim za avto.«

»Oh ne skrbi za avto! Sam je rekel, da ni nič hudega in da vsi delamo napake. In verjemi to,da si mu umazala avto je zelo dobro prenesel, v bistvu kar predobro. Ponavadi zelo komplicira zaradi takih stvari in upam, da z njim ni kaj narobe, saj sedaj ni.«

Pogovarjava se še pozno v noč, naslednji dan pa se odkradeva iz hiše skozi okno in greva skupaj z Gorazdom na pijačo. Moram reči, da je Gorazd zelo zanimiv in da sem se med našim druženjem kar nekajkrat ujela, da poskušam flirtati z njim. Tako obnašanje je nedopustno! To kaže na mojo nezvestobo in nezaupanje, zato preostanek pripora preživim pri učenju zaupanja ter zvestobe. Seveda si vsak večer dopisujem z Jakobom in iz neznanega razloga mu zamolčim dobivanje z Gorazdom.

Ja večkrat sva se dobila na pijači, saj sem se čutila dolžno, da se odkupim za avto. Najbolj sem uživala, ko sva se zadnjič dobila. Vendar to tudi najbolj obžalujem, spomin na to je vroč kakor ogenj, kot ogenj ljubezni ali sramote in leden ter oster kot nož.

Gorazd me je odpeljal na njihov pašnik h konjem. Na začetku me jih je bilo zelo strah, nato pa je prijel mojo roko in skupaj sva pobožala črnega vranca. Čez nekaj časa mi je že pojedel žito iz roke! Nato pa me je učil jahati. Oh, to je bila polomija! Dejansko sem padla z islandskega konja (ki je nižji kot konj) medtem ko je le ta stal na mestu. Da bi bila vsa stvar še hujša, sem padla v blato. Tako sem se morala preobleč in, ker je šla Katarina za cel mesec k babici in je vzela s sabo vse obleke, ki bi bile primerne zame, sem morala obleči Gorazdove obleke.

Nato sva prenehala z učenjem jahanja in se zelo globoko pogovarjala o smislu življenja in takih stvareh. Kar naenkrat se je Gorazd sklonil k meni in jaz k njemu skoraj sva se že poljubila, ko mu je zazvonil telefon. Oh bilo je tako čarobno. V pričakovanju so me spreletavali mravljinci, takrat pa sem se spomnila Jakoba. Kakšna nezvestoba!

Občutek krivde in obžalovanja v očeh. Solze, žalost, šok – sposobna sem varati! Gorazd opazi pogled.

»Kaj je a ti nisem všeč? Ves čas se vedeš, kot da sem ti. Kaj je narobe?«

»Oh Gorazd ne vem, več kaj čutim. Zmedena sem. Saj veš, da imam fanta? Prosim ne delaj mi tega.«

»Saj res, oprosti čisto sem pozabil. Ne bi te smel nagovarjati k varanju, res mi je žal.«

Videti je tako prizadet in na robu solz. Nikoli ne želim več videti takega izraza, ne želim, da drugi trpijo zaradi mene. Ne želim da sem lomilka src, da sem MORILKA  vsega dobrega.

Gorazd odhaja, medtem pa mi iz neznanega razloga tečejo solze iz oči. Ampak tako je bolje, bolje je, da ga ne bo več, da ne bo več skušnjave v mojem življenju.

Vendar se na pol poti obrne: »Veš pravijo, da smo ljudje najbolj odkriti ko smo pijani. Ti očitno ne veš kaj si govorila celo pot domov z zabave, vendar mislim, da bi morala vedeti. Rekla si: »Jakob ni zame, kako naj vem, da me ne vara! Imam občutek, da me; vem, da me, to se mu vidi! Jaz pa v življenju hočem nekoga, ki mi bo zvest, ki ne prikriva ničesar. Nekoga ki mu bom lahko zaupala, nekoga, ki me bo cenil, varoval in branil, kot največji zaklad. Nekoga zvestega kot Jacob v Somraku.« Potem si bila še malo bolj direktna: »Gorazd zdi se mi, da si ti tak. Želim ti reči, katero koli dekle boš imel, spoštuj jo, ne rani je, ne pusti je, ne varaj je. Bodi zvest, predan, naredi ji veselje, saj si to zasluži. Prav tako pa si to zaslužiš ti.« samo zaradi tega sem se ločil od svoje punce in mislil, da lahko začnem znova z nekom drugim.«

To je bilo vabilo, naj jaz naredim enako. A bilo me je strah. Kaj če me v resnici ne ljubi? Sploh pa nekaj čutim do Jakoba. Zdi se mi. Poleg tega nisem človek, ki bi lahko koga prizadel. In kdo bo manj trpel: nekdo, ki je z mano že nekaj let ali nekdo, ki ga poznam manj kot mesec? Gotovo slednji.

Gorazda pustim, da gre. V meni pa je občutek, kot da me nekdo zabada z nožem. Kot da gre čez mene nešteto majhnih šivank, ki zbadajo in v mene spuščajo strup potrtosti. V Trebuhu me zvije, v grlu imam kup grenkobe, ki mi prepričuje, da bi govorila. Možgani govorijo: »Pusti, bolje, da gre,« srce pa se trga na koščke. Iz oči mi tečejo solze vendar tega ne pokažem, obraz pokrijem z dlanmi in zavzdihnem.


Zadnje novičke

Prejšnji članekOpa! Jennifer Lopez: Taka je stopila pred Michelle Obama
Naslednji članekFoto! Bo tako videti otrok Eve Mendes in Ryana Goslinga?