Ena izmed tisočih 7.del

Stopim naprej in začnem padati, zdi se da padam celo večnost, ko me ujame roka.
»Hej, ne smeš, moraš živeti zame.«

Gorazd je, napenja vse svoje mišice, jaz pa visim nad prepadom. V trenutku si ne želim več umreti. Če je prišel sem in me rešuje, me ljubi. »Ne spusti me, nočem tja dol.«

»Nikoli.« Ampak začnem mu drseti iz rok. Takrat reče: »Če greš ti grem tudi jaz.«

To mi da kril in adrenalina, nekdo, ki bi umrl zame; ne, ne želim,da bi umrl, zato moram tudi jaz živeti. Z vsemi močmi se trudim zlesti gor in čez pet zelo dolgih minut nama uspe, da me spraviva gor. Nato leživa na travi brez moči. Čez ne vem koliko časa vprašam: »Kako si vedel?«

»Včasih je dobro, da preveriš številko, kateri pošiljaš SMS.« Srečno naključje – SMS sem poslala Katarini!

»Kaj pa tisto dekle?«

»Ko sem videl tvoj odziv nanjo, sem vedel kaj čutiš ti in sem se odločil, da bom še enkrat tvegal in sem jo spet pustil.«

Vse kar rabim ta trenutek imam: nekdo me ljubi, resnično, čisto in nesebično ljubi. Zame bi umrl. Ni pomembno, kako umazan je svet, jaz sem v najbolj temnem delu njega našla najsvetlejšo luč v mojem življenju. Kaže mi pot k odkritim in dobrim ljudem, ljudem, ki sem jih že srečala tistega usodnega dne.

Imam milijon vprašanj. Kako naprej? Kako se boriti naprej proti umazaniji tega sveta? Vendar ta trenutek to ni pomembno. Imam nekoga, ki mi bo v oporo, z njim bo vse lažje in vem, da me nikoli ne bo razočaral.
 

*** KONEC ***