Evino spoznanje 11. del

Objeta sta se vrnila v hotel. Povedel jo je v svojo sobo. Ni še dobro zaprl vrat, ko jo je začel poljubljati. Strastno mu je vrnila poljub. Vse v njem je vrelo in zahtevalo takojšnjo potešitev. A ni se prepustil vzgibu. Ne, hotel jo je raziskati, hotel je poznati vsak delček njenega telesa in hotel jo je zadovoljiti. Pošteno zadovoljiti. Moral je poskrbeti, da bo do konca dopusta ostala ob njem, v njegovem objemu. Ni hitel. Počasi jo je slekel. Občudoval je igro čipke na njenem telesu in malo mu je bilo žal, da ji je slekel tudi spodnje perilo, a zdelo se mu je prav, da ga. Ni mu ostala dolžna. Slekla je vse z njega in ga nežno božala in vzburjala. Komaj se je krotil, ko jo je položil na svojo posteljo. Nežno in poznavalsko jo je ljubkoval in se s prsti igral z njenim telesom. Jo vzburjal. Boljša je bila od njegove domišljije, v kateri si jo je predstavljal v svoji postelji. Veliko boljša. Njena koža je bila mehka in dišeča. Njene ustnice vroče in omamne. Njene dlani radovedne in vsak njen dotik vzburjajoč. Oba sta gorela v strasti in ni se več mogel krotiti. Tudi ona si ni želela, da bi se več krotil. Zahtevala je potešitev in ni ji je odrekel. Namestil se je med njena vroča stegna in počasi vstopil v pripravljeno telo. Že dolgo ni občutil takega zadovoljstva. Evi se je iz grla izvil prijeten vzdih ugodja. Pogubljen je bil. Ona ga je pogubila. Skupaj sta se premikala v ritmu strasti in zahteve po izpolnitvi. Skupaj sta doživela sladki vrhunec. Dolgo sta obležala objeta. Ni je hotel spustiti, ni ji hotel dovoliti oditi in na njegovo srečo, tudi sama si ni tega želela. Njeno telo ga je vzburjalo in mu ponovno pognalo kri hitreje po telesu. Očitno je tudi sam podobno vplival na njo. Tokrat je ona prevzela pobudo in vodila igro, v kateri sta uživala oba. Objeta sta zaspala. Rok se je zbudil. Tesneje jo je privil ob svoje telo. Opazoval jo je. Ni je želel buditi. Dovolj mu je bilo, da jo je lahko opazoval in vedel, da bo jutri še vedno ob njem. Skozi okno je prodirala mesečina in njen že tako lep obraz naredila še privlačnejšim. Bil je srečen in izpolnjen. S prsti je nežno pobožal njen obraz in ji umaknil pramen las, ki je motil njegov pogled. Malo se je premaknila, se udobneje namestila na njegovo ramo in tiho šepnila v angleščini: »Ne zdaj, John.« Trdneje ga je objela in zaspala nazaj. Nejeverno jo je opazoval. Rahli val ljubosumja je zaplaval skozi njegovo telo. Kdo je John? Kakšno skrivnost ima? O čem mora razmisliti? Kaj hitro se je oštel. Kdo je on, da bi imel pravico spraševati kaj takega? Tudi sam je bil na razpotju svojega življenja. Tudi sam je moral premisliti o marsičem. In najpomembneje, to kar je med njima, je čisto in golo priložnostno prepuščanje strasti. Zgolj priložnostna avantura. Ko se bo vrnil v svoj vsakdanjik, jo bo pozabil. In ona bo pozabila njega.

Zjutraj se je zbudil prvi. Spet jo je opazoval in premišljeval, ali naj ji omeni, kaj mu je ponoči rekla. Ni vedel, kako bi se odločil. Če ji, kaj omeni, se lahko zgodi, da bo odšla od njega. Tega si ni želel. Pustil bo, da vidi, kako se bo obnašala do njega. Prebudila se je in se mu veselo nasmehnila. Takoj je pograbil priložnost in jo poljubil. Takoj je vedel, da se ničesar ne spomni in sam ji ne bo nič govoril. Skoraj bi zamudila zajtrk, a iskreno je obema bilo vseeno za to. Odpravila sta se na plažo in se namestila na Evino priljubljeno mesto. Uživala sta v soncu, morju in pogovoru. Večer sta preživela v hotelski sobi, saj jima je bilo tako druženje bolj pri srcu. Uživala sta drug v drugem. Se predajala strasti, zaradi katere sta oba pozabila, zakaj sta si izbrala take počitnice.

Dan je bil podoben dnevu. Uživala sta v skupnih počitnicah. Se zabavala, raziskovala pokrajino in se strastno ljubila. Čas je prehitro spolzel mimo njiju. Prišel je dan slovesa. Rok je želel podaljšati svoje počitnice in se vrniti skupaj z njo. A je Eva ostala neomajna. Zatrdila mu je, da bo bolje, če odide. Bolje, če se zdaj in tukaj poslovita, kot, da to naredita na Ljubljanskem letališču. Vedel je, da je to najboljša pot, a nekako je ni hotel zapustiti. Ponovno jo je prosil, da mu pove kaj o sebi, a ni hotela slišati, še manj ugoditi. Ni mu hotela izdati priimka in ne svoje telefonske. Ni hotela slišati njegovega priimka in njegova telefonska je ni zanimala. Za slovo sta se strastno ljubila. Ni ga pospremila do recepcije, ko je odhajal. Nič. V sobi sta se poslovila s poljubom, brez besed.

Eva je bila na plaži sama. Premišljevala je o Roku. Ni ji bilo žal, da se je spustila v avanturo z njim. Uživala je. Ob njem ni doživela samo strasti. Ne, ob njem se je počutila svobodno. Nekako ljubljeno, čeprav je vedela, da med njima ni ljubezni. Hotela je misliti na Johna. A ni mogla. Ves čas je bil Rok v njenih mislih in pred njenimi očmi. S težavo je priklicala Johnov obraz v svoje misli. Ob Johnu se ni nikoli počutila tako, kot ob Roku. Vsaj eno stvar je vedela. John ni moški, s katerim se bo poročila. John ni pravi za njo. Zdaj je morala dobro premisliti, kako bo to sporočila njemu. Ko je odhajala na dopust, ga je v mailu obvestila o tem. Ni mu razlagala zakaj gre, ne to, da gre sama in še manj kam. Samo to, da bo nekaj časa nedosegljiva. Namenoma se mu še nekaj časa ne bo oglasila. V nekem trenutku ji je bilo žal, da ni vzela Rokove telefonske ali mu dala svojo. A to je bil le trenutek slabosti. Ni še dobro odšel, a ona ga je pogrešala. Pogrešala je njegove dotike, pogrešala je njegov glas in smeh. Navihanost, ki je žarela iz njegovega pogleda in srečen nasmeh na njegovem obrazu. Ni bila šolarka, ki bi si stvari narobe razlagala. Rok je imel svoje težave, ki bi jih moral premisliti. Imel je svoje življenje. Ni bil zaljubljen v njo. Ne, ona mu je pomenila le kratko avanturo, le začasno zabavo. Zavestno se je zapletla z njim, saj jo je vodila ista potreba. Če bi obdržala kontakt, bi lahko pokvarila prelep spomin. Resničnost bi lahko vzbudila slabo vest ali obžalovanje. Tega ni hotela.

Eva je odklenila vrata svojega stanovanja. Potovalko je odvlekla v spalnico, si natočila kozarec vode in poklicala Tino.