Evino spoznanje 13. del

Koncem avgusta je Evo prestrelilo spoznanje. Bila je noseča. Že nekaj časa je sumila, a si ni hotela priznati resnice. Nato je le prevladal zdrav razum. Naredila je test nosečnosti. Ni bilo dvoma. Bila je noseča. S postavnim tujcem, Rokom, sta na nepozabnih počitnicah spočela otroka. Obsedela je v svoji dnevni sobi. Roko je položila, na še vedno raven, trebuh in se zamislila. Dovolj je bila stara, da bi že morala imeti otroka. Pomislila je na Roka. Ni vedela kdo je, a poznala je način kako izvedeti. Če pošlje uradno poizvedbo v hotel, bi ji morali odgovoriti. Toda tega si ni želela. Že res, da je bil on oče in v enaki meri odgovoren kot ona, a ni ga hotela vpletati. To je njeno življenje in sama se bo morala odločiti. Misel, da bo mama, ji je privabila nasmeh na obraz. V njenem življenju ni bilo moškega, s katerim bi se rada poročila. V resnici, ga zadnja dva meseca niti ni iskala in tudi v prihodnosti ga ni imela namena iskati. Nosečnost jo je presenetila, a to ne bo spodkopalo njenega načina življenja. Finančno si je lahko privoščila biti samohranilka. Lepo bo imeti otroka. Nekoga ob sebi, nekoga s kom bo delila radost življenja. Nato je pomislila na otroka. Le kako bo otroku povedala, zakaj nima očeta. Preveč je bila stvarna in vedela je, koliko je otrok, ki živijo samo z enim staršem. Otroku mogoče ne bo najbolje, a ne bo izjema. Sama je premogla dovolj ljubezni, da mu nadomesti življenje brez očeta. Razložila mu bo. Očeta mu bo opisala v najboljši luči. Ja, odločila se je. Otroka bo obdržala. Le novico o tem bo še nekaj časa zadržala zase.

September se je že iztekal. S Tino in Miho so odšli na kosilo. Sedeli so v prijetni restavraciji in kramljali.

»Eva, kaj te muči?« je nežno vprašala Tina in Evino dlan pokrila s svojo.

»Nič,« se ji je Eva neprepričljivo nasmehnila. Že nekaj dni je premišljevala o tem, kako povedati prijateljema in nato staršem o svoji nosečnosti. Bila je pri zdravniku, nosečnost je potekala brez zapletov. Zavedala se je, da se bodo spremembe vsak čas začele poznati na njenem vitkem telesu.

»Eva?« je tiho rekla Tina in njen pogled je sporočal, da njima lahko vse pove.

Eva je na kratko zaprla oči in globoko vzdihnila.

»Kot prvo, trenutno se ne počutim najbolje. Nekaj me čudno boli v trebuhu,« je tiho rekla, saj je bilo res. V resnici se je malo ustrašila, predvsem, da bi lahko bilo, kaj narobe z njenim dojenčkom. Že zdaj ga je ljubila, se pogovarjala z njim in nasploh stkala vez. »A to ni razlog,« je dodala. S pogledom je objela svoja prijatelja, ki sta ji sedela nasproti. »Se spomnita mojih počitnic? Tina, omenila sem ti kratko romanco s tujcem. Posledica te romance je, da bom postala mama. Otroka bom obdržala. Že zdaj ljubim to majhno bitjece, ki raste v meni,« je le priznala svojo skrivnost.

Tina je urno skočila okoli mize in tesno objela Evo. »Potem ti lahko čestitam. Obljubim, da bom najboljša teta na svetu,« je veselo rekla.

»Na to tudi računam,« se je zahihitala Eva in se v naslednjem trenutku skremžila od bolečine.

»Tudi jaz sem vesel in ti čestitam,a s teboj je nekaj narobe. Mislim, da te moramo najprej odpeljati na urgenco in potem se bomo prepustili veselju ob tvoji čudoviti novici,« je rekel Miha in pomahal natakarju za račun.

Tina je poklicala taksi in razložila, da je treba nosečnico nujno prepeljati na urgenco.

Kot bi mignil, je bila Eva pod zdravniškim nadzorom. Tina je ves čas bdela nad njo kot stara koklja nad piščetom. Ni pozabila poudariti, da je Eva noseča in naj pazijo kaj delajo. Evi se je zdelo, da je celo enkrat omenila, da so vsi trije uspešni pravniki. Le Tina bi lahko s tožbo grozila medicinskim delavcem. Ni imela moči, da bi jo opomnila, na neprimernost njenih besed. Preveč jo je bolelo. Hitro so ugotovili, da ima Eva vnetje slepiča, ki ga bo potrebno odstraniti. Poklicali so dežurnega zdravnika in pripravili operacijsko sobo. Tina se ni premaknila od Eve. Miha je potrpežljivo čakal na hodniku. Tine niti policija ne bi mogla sedaj odtrgati od Eve, sam pa ni želel delati gneče. Evo so odpeljali v operacijsko in Tino prepričali, da počaka zunaj. Stala je na vratih kot kak buldog. Po hodniku je prišel zdravnik. Sestra ga je opazila in mu takoj stopila nasproti ter povedala vse potrebno. Čeprav je sestra omenila, da je pacientka noseča, je še Tina prestregla zdravnika in mu zabrusila, naj pazi, če se Evi ali dojenčku kaj zgodi, bo imel opravka z njo. Zdravnik se je ob imenu Eva zdrznil. Preveč je bil občutljiv na to ime.

»Zapravljate dragoceni čas, v katerem bi lahko pomagal pacientki,« ji je strogo rekel.

Tina je kar odskočila v stran in ju spustila naprej.

Rok je vstopil v operacijsko in se takoj zazrl v pacientko. Skoraj bi nehal dihati. Njegovo srce je močno poskočilo in nato ga je zagrnila težka ledena tema. Usta so se mu osušila.

»Pacientka je v tretjem mesecu nosečnosti, 14. teden, nosečnost je normalna in otrok se pravilno razvija. Pacientka je zdrava, brez posebnosti, pritisk je normalen,« je poročal asistent.