Evino spoznanje 16. del

»Prosim,« je odvrnila. Mogoče ji res ni bilo že treba iti v kopalnico, a hotela je nekaj trenutkov, da se pomiri in pripravi na pogovor z njim. Hotela si je tudi umiti zobe in sprati slab občutek iz ust.

Urno je vstal in se najprej nagnil ter jo kratko poljubil na ustnice. Previdno ji je pomagal na noge. Upala je, da je zatrla drget, ki je spreletel njeno telo ob njegovem dotiku. Tudi, če ga je čutil, ji tega ni omenil. Ne, bil je poosebljena prijaznost in nežnost v enem. Ves čas jo je ljubeče gledal. Komaj ga je prepričala, da ji je dovolil biti sami v kopalnici. Prinesel ji je brisačo in toaletno torbico. Ker se je po njegovem mnenju predolgo zadržala, je pokukal, da vidi, če je z njo vse v redu. Ni več smela oklevati. Pogumno je prišla ven. Zunaj je bilo še temno. Torej prezgodaj, za jutranjo vizito. Je Rok le zaradi nje prišel tako zgodaj? Seveda je, morala sta se pomeniti. Pošteno pomeniti. Le kaj je naklepal? Kaj bo hotel narediti glede otroka? Zakaj je bil tako ljubeč do nje? Nato se je spomnila njegovih besed v operacijski. Rekel ji je, da jo ljubi. Le zakaj se prej ni spomnila teh besed. Saj ni pomembno. V vsakem trenutku bo izvedela, kaj ima za bregom. Ljubila ga je, a ne bo mu pustila, da upravlja z njenim življenjem ali jo prikrajša za otroka. Pomagal ji je nazaj v posteljo, čeprav se je počutila čisto dobro in sposobno sama hoditi. Njena postelja je bila zategnjena in blazina zrahljana. Njegovo delo? Najbrž. Nobene sestre ni videla v bližini. Legla je nazaj na posteljo. Dvignil je posteljo, da je bila v pol sedečem položaju. Hvaležno se mu je nasmehnila. Zaščitniško je roki položila na trebuh in ga pogumno gledala. Njen pogled je govoril, naj že pove, kar ima povedati.

»Eva, žal mi je, da sva se morala takole najti. A vedi,da sem nadvse vesel, da sem te končno našel. Iskal sem te. Nisem slutil, da bova starša, a ljubim te in hotel sem te najti zaradi sebe,« je rekel in se usedel poleg njenega boka. Eno roko je položil čez njeni in tako še sam zaščitil otroka, z drugo jo je pobožal po obrazu. Počasi se je nagnil in jo kratko poljubil.

»Govoril sem s Tino in Miho in vem, da nimaš nikogar. Vem, da si želiš obdržati najinega otroka. Vesel sem zaradi tega. Toda moraš mi povedati, ali si tudi ti mene želiš. Ali kaj čutiš do mene? Si kaj mislila name? Prosim Eva, povej mi,« jo je rotil. Ko je Tino spustil k Evini postelji, je ostal v sobi in slišal njun pogovor. Vedel je, da bo Eva omamljena od narkoze in bo odkrito odgovarjala na Tinina vprašanja. Tisto, kar je v njenem srcu, bo povedala brez kančka zadrege ali laži. Presenetilo ga je, da je bila sila zgovorna. S Tino sta se nekajkrat pomenljivo pogledala in se nasmehnila drug drugemu. Po tistem je vedel, da ga ljubi. Prav tako je vedel, da se tega najverjetneje ne bo spomnila.

»Ja, Rok. Mislila sem nate. Pogrešala sem te. Nosečnosti sem se najprej ustrašila, a potem sem bila vesela. Že zdaj ljubim najinega otroka in ne boš me prikrajšal zanj,« je priznala.

»Saj te ne želim prikrajšati zanj. Si me sploh poslušala? Ljubim te. Nočem živeti brez tebe. Rad bi samo, da mi poveš, ali tudi ti vsaj malo ljubiš mene,« se je nasmehnil. Zdaj ni bila tako zgovorna kot včeraj po operaciji. Sedaj je deloval njen razum in vklopila je nagon za samoobrambo. Hotela mu je pokazati kremplje in dokazati, da se je pripravljena boriti za svoj prav. Njegovo srce je radostno poskočilo. Ni bila vročekrvna in strastna samo v postelji, ne ona je bila taka vedno. Kako ga je to veselilo. Življenje z njo ne bo dolgočasno. Ostala je tiho in še enkrat jo je vprašal, kaj čuti do njega.

Globoko je vdihnila. »Kaj bi rad slišal? Ja, ljubim te. Ne želim si te ljubiti, a te. Imela sva kar sva imela in dogovorila sva se, da bova živela naprej, kot se nič ne bi zgodilo. Zakaj me ne pustiš živeti tako, kot meni odgovarja« je le spravila ven iz sebe.

»Zato, ker takrat nisva vedela, da se bova zaljubila. Takrat nisem vedel, da ne bom mogel živeti brez tebe. Takrat nisva vedela, da bova starša. In najpomembneje, takrat mi nisi hotela povedati ničesar o sebi. Ne veš, kako sem trpel, ker te nisem mogel najti. Sedaj si ob meni in ne bom te ponovno izgubil. Tega ne bi prenesel. Ljubim te! Ti ljubiš mene. Najin otrok je na poti. Prosim nehaj se boriti proti svojemu srcu. Ne bom te razočaral. Dober oče bom, tebi bom dober mož,« ji je ljubeče rekel.

»Kakšen mož? Čigav mož?« ga je presenečeno pogledala. Do tega dela, je uspela razumeti njegove besede. Prvič je celo pomislila, da je ljubezen obojestranska in da mogoče imata obete, da se med njima kaj razvije.
»Tvoj mož, Eva. Ljubeč, razumevajoč in zvest,« ji je odvrnil in skril nasmeh. Bila je tako prisrčno presenečena in nejeverna.