Evino spoznanje 17. del

»Hočeš biti moj mož?« je nejeverno vprašala. Njeni možgani še vedno niso delovali. Sploh se ni poznala.
»Seveda! Eva, ljubiva se,« je začel, a ga je prekinila.

»Tega ne veš!« se je uprla.

Sedaj se je moral glasno zasmejati. »Seveda vem! Vem, da te ljubim, kot še nikoli nobene nisem ljubil. Moje življenje si! In ti ljubiš mene, povedala si mi. Kar spomni se.«

Eva je zaprla oči. Seveda mu je priznala, da ga ljubi, ko pa je rinil v njo. Prav tako se je zdaj spomnila tudi pogovora s Tino. Tini je na dolgo in široko opisala, kako močno ljubi Roka in kako vsak dan misli nanj. In on je stal nedaleč stran od njene postelje in poslušal. Kakšna trapa je bila. Seveda je bila predvsem kriva narkoza.

»Eva, ljubiva se. Pričakujeva otroka. Želim se poročiti s teboj. To je tudi najboljše za otroka,« je rekel ljubeče in namerno igral na karto otroka, saj je spoznal, koliko ji otrok pomeni. Ni bila neumna in ne podla oseba. Otroku nikdar ne bi škodila in kot pravnica, kjer se je borila tudi za pravice otrok, je bolje od njega vedela, kako lahko otroci v neurejenih odnosih trpijo.

Spustil se je na kolena in iz žepa izvlekel prstan. »Eva, prosim poroči se z menoj,« je dahnil in jo ljubeče gledal.
Nekaj časa je molčala. Opazil je, kako se občutki borijo v njej. Na koncu je prikimala. »Poročila se bom s teboj,« je dahnila trenutek kasneje.

Urno je vstal in spet sedel k njej. Najprej jo je poljubil. Zares poljubil, tako, kot si je že tri mesece želel. Njeno dlan je vzel v svojo in ji počasi na prstanec nataknil zaročni prstan. Še enkrat jo je poljubil.

»Doktor, mislim, da že predolgo nadlegujete pacientko,« sta zaslišala glas starejše medicinske sestre, ki je vstopila v sobo, ravno v trenutku, ko se je Rok odmaknil od Evinih ustnic in je svojo glavo nalahno naslonil na njen trebuh.

»Svojo zaročenko in mamo svojega otroka lahko nadlegujem kolikor me je volja,« ji je veselo odvrnil in vstal.

Sestra se je nasmehnila, a vseeno zmajala z glavo. »Kmalu bo čas za vizito, tudi drugi pacienti vas potrebujejo. Jaz pa moram vaši bodoči ženi previti obvezo.«

Rok je Evo še enkrat kratko poljubil, ji šepnil, da se kmalu vidita in odšel.

Res je kmalu prišel. Na rutinsko vizito. Kljub navzočnosti drugih jo je ob odhodu še enkrat poljubil. Vmes je še dvakrat pokukal v njeno sobo. Eva nikakor ni mogla verjeti, kako se je njeno življenje v hipu zasukalo, čeprav je ves čas bila v postelji. Še vedno je premlevala o dogodkih tega dne in o svojih občutkih ter sreči, ko sta v njeno sobo vstopila Tina in Miha. Prijateljica jo je takoj objela in ji čestitala za zaroko. Eva jo je začudeno pogledala.

»Kako pa misliš, da je Rok vedel, kako velik prstan potrebuje za tvoj prst? Ubogi zaljubljeni revček je potreboval pomoč. Prejle sem ga srečala na hodniku. Glede na to, da je presedel celo noč ob tvoji postelji, dobro izgleda,« se je zabavala Tina.

»Lahko bi nama povedala, da si se zaljubila,« jo je malo okaral Miha.

»No, nisem ga nameravala iskati. Bila je avantura in nisem si drznila upati, da on čuti kaj več. Nič nisem vedela o njem. Lahko bi že bil poročen. Kakšen smisel bi imelo govoriti o njem?« se je branila.

»Ne bi bila sama v tem. No, to zdaj ni več pomembno. Dobro je, da sta se našla. Tako srečna sem zate,« je bila Tina iskrena.

Eva se ji je le nasmehnila in dahnila, hvala. Tina je razumela. Zahvalila se ji je za vse. Za lepe besede in za pomoč Roku. Ko sta prišla, se je bala, da bo prijateljica jezna, ker jo je tako natančno izprašala, ko je še bila pod vplivom narkoze. Malo je tudi upala, da se Eva tega ne spomni. A sedaj se ji je dozdevalo, da se spomni. Morala bo vprašati Roka, ker ni imela toliko poguma, da bi vprašala Evo. In predvsem je ni hotela vznemirjati. Vznemirjanje ni dobro za otroka.

»Si klicala starša?« je zanimalo Miho.

»Ne. Nisem ju hotela obremenjevati, sploh ker bom šla jutri domov,« je odvrnila. Ni jima hotela priznati, da je pozabila na starša. Preveč dela je imel s premlevanjem svojih občutkov.