Evino spoznanje 18. del

»Isto sva premišljevala midva. Mogoče bi ju vseeno morala poklicati. Ko boš doma, boš potrebovala družbo in pomoč,« ji je svetoval Miha.

Samo prikimala je. Takoj, ko bosta prijatelja odšla, ju bo poklicala. Povedati bi jima morala tudi, da se je zaročila in da bosta postala babica in dedek. Vedela je, da bosta takoj prišla v mesto. Lepo ju bo videti.

Ko sta se Tina in Miha poslovila, čeprav ju je morala nagnati domov, je vzela telefon in poklicala starša. Ravno, ko se je njena mama oglasila na telefon, je vstopil Rok. Prinesel ji je nov šopek rož. Čeprav že tista dva, ki ju je prinesel, enega sinoči, ko je spala in drugega zjutraj po viziti, ni imela kam dati. Poljubil jo je na lice in sedel na posteljo. Svojo dlan je položil čez njeno in jo ljubeče gledal.

»Zdravo, mami,« je veselo rekla Eva. »Nekaj ti moram povedati. Glej, ne delaj panike in me poslušaj. Prav?«

»Seveda, ljubica. Kaj je narobe?« je dahnila mama in čutila je napetost v njenem glasu.

»Mami, prosim umiri se. Nič ni narobe. Samo toliko stvari se je zgodilo v tako kratkem času, da ti moram razložiti vse od začetka,« se je zasmejala Eva. Gledala je Roka in počasi mami povedala vse. Začela je s tem, da je bila operirana zaradi slepiča in da bo šla jutri domov, nato je mamo spomnila na svoj dopust in ji priznala, da se je tam zaljubila v Roka, s katerim sta se danes zaročila in da že pričakujeta otroka.

»Že danes bova prišla v Ljubljano. Jutri zjutraj prideva v bolnišnico, da te odpeljeva domov,« ji je v slovo ponovila mama. Vmes je trikrat rekla, da se veseli, da bo spoznala Roka.

Eva je zmajujoč z glavo in z nasmeškom na obrazu odložila telefon. Rada je imela svoja starša, a malo se je bala, kakšen pozitiven kraval bosta naredila, ko bosta na obisku. Svoje pomisleke, je zaupala Roku. Ta se je samo nasmehnil in jo posvaril pred svojo veliko, številno, glasno in v vse vtikajočo se družino.

Rok ni nameraval zapustiti bolnišnice, a ga je Eva prepričala, da se mora naspati. Hotel je spati v postelji poleg nje, a mu ni dovolila. Po dolgem prerekanju je popustil. Resnično je bil utrujen. Zagotovila mu je, da bo z njo vse v redu in da jo bo zjutraj našel točno tukaj. Oba sta vedela, da je to otročje, saj drugje ne bi mogla biti in on je tisti, ki ji bo napisal odpustnico. Nežno jo je poljubil in le s težkim srcem odšel.

Eva je sedela udobno nameščena v naslanjaču in v rokah držala kozarec limonade. Že štiri dni je bila doma, a želela si je, da bi še kakšen dan ostala v bolnišnici. Tam je imela vsaj malo miru. Starša sta jo ves čas nadzirala in ji stregla. Čeprav je bila sita, ji je mama ves čas nosila kaj za jesti. Češ, za otroka je dobro. Zdaj ji bilo žal, da jima je že povedala. Hotela je le malo miru. Tudi Rok je začasno bival pri njej. Ves čas jo je hotel imeti ob sebi, kot bi se bal, da bo spuhtela z obličja planeta in ga zapustila. Nanj se ni jezila. Bil je prijetna družba. Svoje ljubezni ni skrival. Dobro se je razumel z njenimi starši. Tudi Tina in Miha sta vsak prosti trenutek bila pri njej. Oče je opazil njeno naveličanost in nestrpnost zaradi vse pozornosti, ki so ji namenjali. Uspel je pregovoriti mamo, da sta odšla domov. Eva je bila dobro in Rok je več kot dobro skrbel za njo. Njegova hči si je našla ljubečega moškega in on je bil potolažen. Tudi Tina in Miha sta se odločila, da Evi in Roku pustita malo časa, da sta se lahko posvetila drug drugemu. Tako, sta nekega večera Rok in Eva obsedela sama v Evini dnevni sobi.

»Sploh ne veš, kako všeč sta mi ta mir in tišina,« je zadovoljno rekla Eva in se udobneje namestila k Roku. On je sedel na kavču in ona je ležala ter mu glavo naslanjala na naročje. Nežno jo je božal. Gledala sta televizijo.

»Mislim, da sva sedaj prvič sama,« je odvrnil zadovoljno. Evi se je rana že skoraj zacelila, a vseeno je odlašal z ljubljenjem, čeprav si jo je močno želel. Za zdaj mu je bilo dovolj, da je vedel, da je njegova. Zadovoljil se je s poljubi in nedolžnim ljubkovanjem. Skrbelo ga je za njo. Vseeno se je sklonil in jo poljubil. Počasi se je dvignila in Rok jo je povlekel v svoje naročje. Počasi jo je poljubljal in ji izkazoval vse svoje občutke. Počasi se je umaknila iz poljuba. Razumel jo je. Hotela je več, a ni se počutila dovolj zdravo za to. Nežno jo je božal po hrbtu. Poljubil jo je vrh glave.

»Jutri je sobota, kaj, ko bi šla k moji družini na kosilo. Komaj čakajo, da te spoznajo. Mamo in sestro, sem komaj prepričal, da nista prišli kar sem in te spoznali,« je tiho rekel.

»Ja, mislim, da bi res morala iti. Tudi jaz bi jih rada spoznala,« mu je zatrdila.

Rok je vzel telefon in poklical mamo. Nato je dvignil Evo v naročje in jo odnesel v posteljo. Objeta sta zaspala.
Eva je sedela v svoji pisarni in odsotno gledala skozi okno. Ravno zaključila je spise zadnjega primera in mapa je zaprta obležala pred njo. Droben dež je tolkel po oknu, a ga ni slišala.

»Je kaj narobe?« je tiho vprašala Tina.

Eva se je zdrznila, ni slišala prijateljice, ko je vstopila.

»Ne. Nič,« je odvrnila odsotno in kaj hitro dodala: »vse!«

»Kaj je to vse?« je zanimalo Tino. Stol je primaknila bližje k Evi in jo tolažilno prijela za dlan. »Je dojenček v redu?« je spraševala naprej, ko je Eva molčala. »Težave z Rokom?« se ni vdala.

»Ne, dojenček je v redu,« se je nasmehnila Eva in si pobožala trebušček, ki se je ravno začel poznati. »Z Rokom se odlično razumeva. Rok je čudovit,« je nadaljevala z zaljubljenim nasmeškom.

»Kaj pa je potem?« Tina ni hotela odnehati, predno bo iz prijateljice izvlekla, kaj jo mori.

»Rok je vztrajal, da se poročiva čim prej,« je tiho šepnila Eva.

»Tako je tudi prav. V poročni obleki boš prelepa. Trebušček se ti še ne bo toliko poznal, prelepa nevesta boš. Do poroda se morata ustaliti. Pripraviti morata stvari za dojenčka. Prav je, da se čim prej poročita,« je blestela Tina, ki je tudi sama delno pomagala pri pripravi poročnega slavja.

»Vem. A,« je vzdihnila Eva.

»A kaj?« se ni pustila Tina.