Evino spoznanje 5. del

»Tega ne moreš vedeti. Samo en prepir sta imela. Vsi se občasno prepiramo. To je sestavni del življenja. Ljubezen je tista, ki lahko vsak prepir umiri in zgladi nesoglasja. Ne bodi na koncu srca. Ne sklepaj prehitro. Pokliči ga nazaj. Vzemi moj telefon, če mu nočeš izdati svoje številke,« ji je prijateljsko svetoval.

»Res bi te prosila za uslugo. Pošlji mu sms in mu napiši, da ga bom zvečer okoli sedme poklicala po Skypu. Pravično je do obeh, da se vsaj še enkrat pomeniva iz oči v oči,« je rekla in se utrujeno nasmehnila prijatelju.

»Seveda,« ji je ohrabrujoče odvrnil in začel tipkati sporočilo. Ni delal usluge Johnu. Ni mu bilo mar zanj. Hotel je, da bo njegova prijateljica pomirjena. Čez čas bi se spraševala, ali ni naredila napake, ko je zaročenca, tako na hitro, črtala iz svojega življenja. Ni ji privoščil utrudljivih vprašanj, kaj bi bilo, če bi bilo….

Eva je prižgala svoj računalnik. Odprla je svojo pošto in začela brati Johnova sporočila. Ko je končala, je pregledala še vsa sporočila na Facebooku. Solze so ji same polzele po obrazu. John jo je zasul z opravičili in besedami ljubezni. Toda, njeno srce je še vedno dvomilo, da je pravi za njo. Imela je čas, da je preletela svoje življenje. Vse si je ogledala tudi v drugi luči. Poškilila je na uro in se urno odpravila v kopalnico. Morala si je umiti obraz in zakriti sledove joka. Čez petnajst minut se je vrnila in prižgala Skype. John je bil prijavljen. Kliknila je na video klic in ni drugič pozvonilo, ko se je oglasil.

»Eva, ljubezen moja, zakaj se mi nisi oglasila. Strahotno te pogrešam. Skrbelo me je zate,« je rekel namesto pozdrava.
»Nisem se hotela pogovarjati s teboj. Prizadel si me,« mu je suho odvrnila. Opazila je, da se je sveže obril, tudi njegovi lasje so bili še rahlo vlažni, a vse to ni moglo skriti njegovih podočnjakov in ne tega, da je shujšal. Torej so njegove besede resnične, je pomislila.

»Počutil sem se izdanega in prizadetega, najbrž sem ti res rekel nekaj stvari, ki jih ne mislim. Oprosti mi!« jo je gledal skrušeno.

»Glej, bilo je kar je bilo. Rekla sva, kar sva rekla. Vse to ni več pomembno. Dobila sem čas, da premislim o svojem življenju in svojih čustvih,« mu je mirno odvrnila.

»Eva, ljubim te. Prosim pridi nazaj. Prosim poroči se z menoj,« jo je moledoval.

»John, rada te imam, a nisem prepričana, da si še vedno želim poroke s teboj,« je skrušeno priznala. Težko ji ga je bilo gledati, kako trpi.

»Naredil sem napako. Nikoli več je ne bom ponovil. Oprosti, ker ti nisem verjel,« je skoraj jokaje priznal.
»In kaj? Zdaj mi pa na enkrat verjameš?« jo je zanimalo.

»Takoj, ko sem se vrnil domov in našel tvoj prstan na mizi, sem vedel, da sem naredil napako. Tisti trenutek sem ti verjel. Še enkrat oprosti. Veš, v ponedeljek sem govoril z gospodom Larsonom. Nekako sem ga prepričal, da ni odstopil od pogodbe. Čez nekaj dni je vprašal po tebi. Priznal sem mu, da si me zapustila. Hotel je vedeti več, saj ni mogel verjeti, da sva se razšla, ko pa sva bila tako srečen in dopolnjujoč par. Priznal sem mu, zaradi česa sva se skregala. On mi je povedal, da mu je Linda povedala za poslovne skrivnosti. Odšel sem k Lindi, saj sem se hotel pogovoriti z njo o tem. Bil sem jezen, resnično jezen. Mislila je, da sem jezen nate in me je skušala potolažiti. Takrat sem spoznal, da so tvoje besede, da je zaljubljena vame, resnične. Malo sem ji dal upanja, da vidim, če se mi prav dozdeva. Takoj se mi je voljno odzvala in celo priznala, da me ljubi in da mi bo pomagala pozabiti nate, ki naj bi me izdala. Takrat sem eksplodiral in ji povedal, kaj sem zvedel od gospoda Larsona. Seveda je takoj dobila odpoved in od tistega dne je nisem več videl. Misli, da bi jo lahko zadavil, če se nama še kdaj prekrižajo poti,« ji je povedal svojo zgodbo.

A vse to je že vedela, saj je prebrala njegova pisma.
»Eva, ljubim te, oprosti mi,« je moledoval.

»Oprostila sem ti že naslednji dan,« je tiho rekla.

»Prosim vrni se,« se ni pustil.

»John, rada te imam, a trenutno se ne morem vrniti. Najprej moram pri sebi raziskati, kaj si sploh želim in kako hočem živeti. Daj mi čas. Če sva si resnično usojena, se bova ponovno našla,« mu je nežno razložila svoje stališče.

»Prav. Imaš ves čas, ki ga potrebuješ, toda dovoli, da te občasno pokličem. Ne ignoriraj mojih sporočil,« se je rahlo vdal. Poznal jo je in vedel je, kdaj je poražen.

»Od danes naprej bom redno gledala svojo pošto. Občasno se lahko slišiva po Skypu. A telefonske številke ti ne bom dala. Prosim, razumi me. Poskusi zaživeti naprej. Mogoče boš srečal tisto pravo,« mu je začela govoriti.
»Eva, ti si tista prava!« ji je vskočil v besedo.