Fant za vse 12. del

Dal jo je sedeti v voziček in jo odpeljal do kuhinje. Njen voziček je postavil ob rob mize, tam kjer je že nekdo umaknil stol, predvideval je, da je to naredila vestna gospa Thomson. Na dva krožnika je zložil hrano, ki jo je pripravila gospa Thomson in jo pogrel v mikrovalovni pečici. Dokler se je hrana grela, je Patriciji natočil kozarec soka, sebi pa vzel pivo iz hladilnika. Krožnika je položil na mizo in sedel na Patricijini levo stran.
»Mmm, lepo diši. Dober tek,« je veselo rekel Joshua in se lotil hrane.
»Ja, prav mamljivo diši. Dober tek tudi tebi,« mu je tiho odvrnila Patricija.
Na skrivaj jo je pogledal in opazoval njen utrujeni obraz.
Dvakrat si je nesla vilico do ust in jo nato odložila na krožnik ter se zastrmela v hrano.
»Se poskušaš kot čarodejka? Misliš, da lahko s pogledom uročiš hrano, da izgine s tvojega krožnika?« jo je podražil.
»Na to pa nisem pomislila. Hvala za predlog,« se je nemočno nasmehnila. »Pravzaprav, skušam se spomniti kaj vse sem danes pojedla. Tehtam ali moram res jesti ali se lahko izgovorim, da nisem lačna in pustim to čudovito hrano.«
»In, kaj si ugotovila?« jo je z zanimanjem vprašal in še sam odložil svojo vilico.
»Pojedla sem zajtrk, to pomeni kava in kos opečenca z rezino sira. Potem sva jedla pito in v avtu si mi vsili še en sendvič. Torej bi morala pojesti večerjo,« je tiho šepnila.
»Potem bo bolje, da se podvizaš in poješ,« je pripomnil in se spet lotil svoje hrane, a pogleda z nje ni umaknil.
»Ne morem,« je šepnila in se zazrla v svoj krožnik. Drobna solza je spolzela po njenem licu. »Nimam več moči. Od teh tablet sem čisto mehka in nemočna. Niso samo protibolečinske, med drugim tudi sproščajo mišice in zato potrebujem več moči tudi za zdravo roko.«
»Zato pa imaš mene. Pomagal ti bom,« je odvrnil Joshua in prijel njeno vilico ter naložil nekaj hrane ter ji ponudil.
»Najprej ti pojej. Trenutno sem kot zombi, ne čutim ničesar. Ne čutim lakote ali tega, da sploh jem. Jutri bo bolje. Še to ne vem ali imam moč, da prežvečim hrano,« se je poskusila nasmehniti.
»Počasi pa bo. Zdaj pa odpri usta!« je rekel odločno in strogo.
»Premišljevala sem, da bi tukaj najela negovalko, ki bi skrbela zame,« je previdno začela. »Kar nekaj dela je z mano. Poleg tega, ne nameravam jemati teh ubijalskih tablet. Če jih ne jemljem me bolj boli in opažam, da sem takrat prav naporna in zoprna. Če jaz to opazim, potem je za vse okoli mene še toliko bolj hudo. Nočem ti biti v obremenitev in napor.«
»Bojim se, da si tudi prej bila naporna in zoprna. Torej moram to pomnožiti s pet, ne bolje z deset ali dvajset. No, če ne bo hujšega bom preživel,« se je zasmejal.
Grdo ga je pogledala.
»Zaradi mene ti ni treba najemati negovalke. Tukaj sva in kolikor sem opazil, razen na sprehode nimam kam iti. Miren kraj je. Idealen za mirne počitnice. Kaj pa naj bi počel? Ni mi težko skrbeti zate. Glej, če se mi bo zdelo prehudi ti bom rekel in najela bova negovalko. Edino, če ti je res nerodno, da te bom videl golo in da te bom jaz oblačil,« je resno povedal.