Fant za vse 24. del

Joshua je plaval in se prepuščal svoji sprostitvi medtem, ko je Patricija na ležalniku brala časopis. Odgovorila je na nekaj sporočil in opravila nekaj telefonskih klicev. Zdaj je njen telefon ležal na mizici poleg ležalnika, poleg kozarca limonade. Joshua je občasno pogledal k Patriciji. Vedel je, da ji je kolikor se da udobno. Če bi kaj potrebovala, bi ga že poklicala, a vseeno jo je z veseljem opazoval. V resnici se ni kaj dosti spremenila. Zavedal se je, da zdaj ni bila oblečena poslovno in ni zagovarjala svojih poslovnih stališč in z lahkoto jo je lahko videl kot osebo v celoti. Vsa ta leta ji je delal krivico. Hudičeva Patricija je bila vedno pozitivna oseba, le dovolil si ni, da bi to opazil. Ne, se je popravil. Opazil je že, samo ni bila oseba, ki bi sklepala prijateljstva z nadutimi, lahkoživimi zvezdniki. Zanj je bila nedosegljiva. Le zakaj je gospod Brown želel, da on skrbi za njo? V eno je bil prepričan. Gospod Brown ni niti pomislil, da bi se on lahko kakor koli intimno zapletel z njegovo nečakinjo. Ne bo ga razočaral. Prav dobro ve, kje so njegove meje in kaj sme in česar ne. Patricija je njegova šefica. Vsa ta leta je krotil svoje hormone in tudi zdaj jih bo. Zaplaval je proti robu bazena in opazil, da je Patricija vrgla časopis na tla.

»Slabe novice?« je vprašal, ko se je naslonil na rob.

»Niti ne. Samo ne ljubi se mi več brati. Postajam živčna,« je priznala skesano.

»Te boli? Bi mogoče tableto?« je resno vprašal in se v hipu znašel poleg njenega ležalnika.

»Malo, a ne bom vzela tablete. Hvala za skrb. Pusti me, da se mi ta živčnost razkadi, pojdi plavat ali pa se sonči,« je siknila skozi zobe.

Joshua jo je samo postrani pogledal in vzel brisačo z drugega ležalnika. Brez besed je odšel v hišo in se v nekaj trenutkih vrnil nazaj s ploščo človek ne jezi se ter vrečko s figuricami. »Odigrala bova partijo ali dve,« je rekel in ji pomahal s tablo pred nosom. »Lahko se boš jezila, kregala in kasneje se boš počutila bolje,« je dodal in sedel na ležalnik, na mizico pa je razgrnil ploščo in postavil figurice.

Grdo ga je pogledala. Samo nasmehnil se ji je. »Igrala bova vsak z dvema barvama. Ti rumena in modra odgovarjata ali naj obrnem okoli?«

Še vedno ga je gledala rahlo namrščeno. Poznala ga je in vedela, da te bitke ne bo dobila. Prepustila se je situaciji. »V redu bo. Prva mečem, večja številka zmaga.«

Samo nasmehnil se ji je in ji v roko dal kocko. Povlekla se je malo višje v še bolj sedeč položaj in vrgla kocko. Pristala je na številki pet. Zadovoljno se mu je nasmehnila. A je nasmeh hitro zbledel, ko je Joshua vrgel šest in tako dobil začetni met. V naslednjih pol ure sta se kregala, smejala, grdo gledala in renčala en na drugega. Na koncu je vseeno z malo razlike zmagala Patricija.

»Zahtevam revanš!« je robantil Joshua.

»Prav,« je rekla zadovoljno in začela postavljati figurice nazaj v začetni položaj.

»Najprej greva malo v bazen. Potem ti bom pokazal kako se igra,« je rekel Joshua in še sam postavil svoje figurice v začetni položaj.

»Hočeš reči, da si mi tokrat prizanašal?« je vprašala skoraj jezno.