Fant za vse 3. del

»Sprednji sedež potisni kar se da nazaj. Na zadnji sedež ti bom dala še odejo in nekaj blazin. Gospodična Patricija je trmasta in vsiliti ji boš moral svojo voljo, sploh tisto, kar je dobro za njo. Dvomim, da ti bo priznala, da jo boli ali da jo zebe. Bi rekla, da tega sploh ne čuti. Ponoči ima more, včasih govori v snu ali joka. Ne bodi prestrog z njo. Pod hladno zunanjostjo se skriva mehko srce in dobra duša,« mu je skoraj v eni sapi povedala gospodinja in ga pospremila nazaj v hišo.

»Zakaj mislite, da me je gospod Brown izbral za njenega varuha in negovalca?« je tiho vprašal Joshua, ki si ni znal odgovoriti na to vprašanje, ki ga je mučilo že od včeraj.

»Predvidevam, da vidva s Patricijo nista ravno najboljša prijatelja,« je začela gospodinja in ko ji je Joshua s kimanjem pritrdil je nadaljevala, »vsi, ki jo imamo res radi ji popuščamo, kar ni dobro za njo. Tebe na nekakšen svoj način spoštuje in dvakrat premisli, predno te resnično izzove. Ti ji ne boš popuščal. Tebe ne bo mogla vrteti okoli prsta. Seveda je pomembno tudi to, da te gospod Brown pozna in ti lahko zaupa njeno varnost. Sumijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Seveda nimajo dokazov. V poslovnem smislu je prava kača, čeprav jo zelo spoštujejo, si je nakopala tudi nemalo sovražnikov. Toda ona trdi, da je bila pač nesreča in ne krivi nikogar,« je z rameni skomignila gospa Livingston.

»Zakaj sumijo, da ni bila nesreča?« je zdaj zanimalo Joshuo.

»Voznik, ki je vozil za njo je izjavil, čeprav ni dobro videl, da je v bližini bil parkiran avto, ki je ob nesreči hitro odpeljal stran. V ovinku je čez cesto ležal hlod, ki ni imel tam kaj početi, seveda je višje gori ležal razdrt kup hlodov, a težko bi se samo eden odkotalil na cesto. Gospodična Patricija se je vračala domov, bila je na aerobiki, tako kot vsak torek zvečer. Vsak, ki jo pozna, ve za njen dokaj predvidljiv urnik. Ni se mogla ogniti tistemu hlodu, ker ga ni mogla pravočasno videti. Na žalost je takrat nasproti pripeljal tovornjak in srečo ima, da je sploh še živa. Sumijo, da jo je tisti, ki je postavil hlod, hotel samo opozoriti in ne ubiti. Če bi se voznik za njo motil in je tisti avto samo peljal pred njo, potem ostaja vprašanje, kako se je on ognil hlodu.« mu je razložila z iskreno zvestobo in spoštovanjem do Patricije.

Joshua je samo nemo prikimal. Takoj, ko sta vstopila v hišo ju je pozdravil Andy, krepak moški srednjih let. Rokoval se je z Joshuo in ga najprej pohvalil za vse športne dosežke. Skupaj sta stopila v dnevno sobo, kjer je Patricija sedela v fotelju. Oblečena je bila v temno modre hlače trenirke, temno modro majico čez katero si je oblekla še svetlo modro, karirasto srajco. Na nogah je imela lahke platnene športne copate. Njeni medeno blond lasje so speti v čopu ležali na njenem hrbtu. Tokrat ni bila pokrita. V roki je držala skodelico kave in je vljudno pozdravila Joshuo. Andy in Joshua sta sedla na kavč. Gospa Livingstone je Joshui prinesla kavo in mu ponudila še zajtrk, ki ga je odklonil, saj je že jedel. Andy je v grobem povedal vse v zvezi s Patricijinimi poškodbami in mu dal napotke, kaj naj delata za razgibavanje. Na srečo je Joshua uspešno skril presenečenje in šok, šele zdaj je zares dojel, kako hudo je Patricija poškodovana. Vsekakor je njen hladno moder pogled bil tako značilno njen in že včeraj se je prepričal, da je z njenimi možgani in jezikom tako, kot pred nesrečo.
Andy se je poslovil. Izkoristiti je hotel še ta dan, kajti že jutri se bo vrnil nazaj v svojo službo negovalca v rehabilitacijskem centru. Gospa Livingston je v avto odnesla odejo in blazine, tako kot je rekla, da bo. Poleg je dala še košaro s hrano in pijačo, ki jima je pripravila za na pot. Ni pozabila na svoje domače kekse, ki jih je Patricija oboževala.

»Greva?« je vprašal Joshua in ji pristopil z desne, tako kot mu je Andy naročil. Samo pokimala je. Nekaj trenutkov jo je opazoval.

»Se bojiš, da nisi sposoben dvigniti me in odnesti do avta? Tako težka pa spet nisem,« se je nasmehnila in ga s pogledom izzivala.