Fant za vse 32. del

»Dobro jutro,« mu je vrnila sramežljivo. »Oprosti, ker sem te prosila, da spiš ob meni. Sigurno ti je neudobno,« je tiho dodala.

»Čisto dobro sem. Vesel sem, da mi toliko zaupaš, da si uteho poiskala pri meni,« ji je iskreno odvrnil ter jo kratko poljubil.

»Nerodno mi je,« je tiho šepnila in nelagodno zrla v njegov obraz.

»Nima ti za kaj biti nerodno,« ji je odvrnil in se iskreno nasmehnil. Spet je začel božati njen bok. »Všeč si mi postala. Zares všeč. Z veseljem ti ustrežem, kar koli potrebuješ,« je dodal in jo opazoval. »Glej, nima smisla tajiti. Želim si te in mislim, glede na tvoje poljube, da si tudi ti želiš mene. Zakaj ne bi poskusila?« je predlagal.
»Ni prav, Joshua. Sem le invalidka. Ne čutim nog. Narobe bi bilo kar koli poskušati,« je tiho dahnila in zaprla oči.

Pobožal je njen obraz in ji s prsti podrsal po ustnici. »Mene ne moti tvoje stanje. Takole se zmeniva. Šla bova počasi, samo toliko kolikor si pripravljena sprejeti in kolikor si pripravljena dati. Časa imava dovolj. Prepusti se spontanosti. Daj mi priložnost, to je vse kar te prosim.«

Žalostno je zastokala. Nato je prikimala. »Mogoče ti bom res dala priložnost. Samo…« odkimala je in utihnila.
»Samo kaj? Odkrito se pogovarjava, povej mi. Dobro veš, da vse kar se dogaja tukaj in med nama, bo ostalo samo med nama,« jo je spodbudil, da pove kaj jo muči.

»Ne vem ali sploh čutim kaj. Saj veš. V glavi se že lahko predam strasti, a telesno ne vem kako bo to delovalo. Saj mi ugajajo tvoji poljubi ampak ne vem. Saj razumeš kaj hočem reči,« je le uspela zbrati dovolj poguma, da mu zaupa svoje strahove, ki so se porodili, ko sta začela ta pogovor.

»Kot sem rekel, dovolj časa imava in lahko greva počasi. V nič te ne bom silil, a dovoli mi, da poskusim. Le tako bova videla kako stvari stojijo. Zaupaj mi. Sprosti se. Tvoje skrivnosti so pri meni na varnem,« ji je zagotovil in jo ponovno nežno poljubil. Nič mu ni odgovorila. Dal ji bo čas, da premislil. »Čas je, da vstaneva,« je rekel in jo premaknil na blazino, da je lahko vstal. Previdno jo je dvignil v svoje naročje in odnesel v kopalnico. »Pustil ti bom malo zasebnosti, medtem grem v kopalnico in seveda obleči se moram. Boš zmogla toliko sama?« jo je nežno vprašal. Samo pokimala mu je. Spustil jo je na tla in samo priprl vrata, ko je odhitel v svojo sobo. Ko se je vrnil si je še vedno umivala zobe. Počakal je, da je končala in jo odnesel nazaj do postelje. Izbral je svežo majico in čiste kopalke ter kratke hlače. Pomagal ji je pri oblačenju. Ves čas sta molčala.

»Tako, čas je za kavo in zajtrk,« ji je veselo rekel, ko jo je dvignil v svoje naročje. Predno je odšel v spodnje nadstropje jo je nežno in počasi poljubil. Vrnila mu je poljub. Zadovoljen z razvojem njunega odnosa jo je odnesel na teraso.