Življenje je vseskozi eno nepričakovano popotovanje, ki preseneča, uči in dokazuje, da se mu moramo prepustiti. Sem mamica skoraj štiriletnemu fantu, ki je priden, navihan, družaben in sramežljiv. Kot samostojna podjetnica sem imela to srečo, da sem lahko kombinirala in svojega sina dala v vrtec pri dveh letih in pol. Takrat je bilo obdobje polno emocij in predvsem joka iz moje strani, saj je bilo to neko na novo odprto poglavje za oba, tako zame kot sina, pa vendar takratne moje stiske on ni občutil, nasmejan in poln pričakovanj je stopal po novi poti, ki ga je učila stvari in mu dajala nove občutke, spoznanja in prijatelje. Potem pa je prišla Corona in vrtci so in vrtci niso bili odprti. Čez poletje smo koristili rezervacijo in uživali v sončnih, morskih doživetjih. Potem pa je prišel september in ponoven vstop v vrtec. Nove vzgojiteljice, novi prijatelji in nova doživetja ter sreča in radost v otroških očeh. Po enem mesecu in pol so se vrtci ponovno zaprli in prepustili smo se ustvarjanju, učenju in novim dogodivščinam doma. Prisežem, da bi lahko napisala debelo knjigo, za kakovostno preživljanje prostega časa z otrokom, saj ni bilo stvari, izzivov, raziskovanj, ki jih ne bi počeli v tem času, ko so bili vrtci zaprti, pa vendar je moj mali fant vsak dan omenjal ime najmanj enega prijatelja iz vrtca. Pogrešal je družbo, pogrešal je njihove pogovore,… Kot edinec v tem času neke velike družbe vrstnikov ni imel in družaben kot je, je to resnično pogrešal, kljub temu, da je bil vseskozi v pogonu. Sedaj pa je prišel dan, ko so se vrtci ponovno odprli. Imam namreč srečo, da živim v regiji, kjer moj mali in hkrati veliki fant, danes že tretji dan uživa s svojimi prijatelji. V ponedeljek zvečer, ko sva se pred spanjem pogovarjala o vrtcu in o tem, da bo le videl prijatelje, je bil navdušen in hkrati malo prestrašen, seveda sem ga razumela, saj je navsezadnje minilo kar nekaj časa, odkar je bil nazadnje v vrtcu. Ko je prišel težko pričakovani torek in vstop v vrtec, ne znam vam opisati te njegove sreče, žarečih učk, nasmeha in vsega pričakovanja, ni besed, ko bi opisale to srečo v teh malih otroških očeh, in ko sem zapuščala vrtec, so se v mojih očeh znašle solze, ki jih nisem pričakovala, solze, ki so bile popolnoma drugačne ob prvem obisku vrtca, solze neizmerne sreče, saj sem spoznala, da moj otrok zares potrebuje, druženje sovrstnikov, igranje, navsezadnje prerekanje in nesoglasja, ki jih imajo, saj so to stvari, ki mu jih jaz kot starš ne morem dati, ne glede na to, koliko se trudim in ustvarjam z njim, mu ne morem dati vzgoje sovrstnikov. Četudi se bodo vrtci morda zaprli nazaj, sem vesela, da sem se odločila, da gre in uživa v svojem otroškem in razigranem življenju.


Zadnje novičke

Prejšnji članekTakole se je poslovila Helena Blagne
Naslednji članekPojasnjeno: 5 vrst poljubov in kaj pomenijo