Klic ljubezni 1. del

Prvi jutranji žarki so pregnali temo spokojne noči. Brian je naglo skočil v sedeči položaj. S pogledom se je sprehodil po jutranji zarji, ki se je ujela v njegovo na stežaj odprto okno. »Samo sanje so bile,« je zamrmral sebi in se ponovno ulegel na svoj, od potu vlažen, vzglavnik. Rjuho je pustil okoli bokov in zaprl oči. Hladna jutranja sapica je hladila njegovo prepoteno telo. Že dolgo ni imel teh sanj. A občasno so se vedno vrnile. Vsakič so bile do pikice natančne in iste. V sanjah je ponovno podoživel nočno moro svoje avtomobilske nesreče. Z roko si je umaknil pramen temnih, rahlo predolgih las s prepotenega čela in globoko vdihnil. Vedel je, da ne bo zaspal nazaj. Tudi želel si ni ponovno zaspati. Vsaka sprememba je v njem sprožila sanje. Včeraj se je po desetih letih vrnil v rodno mesto. Nastanil se je v hiši, kjer je odraščal, a vedel je, da pri starših ne bo ostal dolgo. Še predno je prišel, si je kupil hišo, novogradnjo nedaleč stran od športnega centra. Lahko si je privoščil. Starša sta ga pogrešala in za nekaj dni bo gost v njunem domu. Vsaj s tem se jima lahko oddolži za vso njuno ljubezen in podporo, ki sta mu jo nudila od rojstva naprej.

Rachel se je lenobno pretegnila v svoji postelji in zadovoljna vstala. V majici z ozkimi naramnicami in spodnjimi hlačami, ki ju je nosila namesto pižame, se je sprehodila do okna in se z nasmehom na obrazu zazrla v prebujajoče se jutro. Hitro se je umila in nase navlekla svojo tekaško opremo. S slušalkami svojega mp3 predvajalnika se je odpravila iz svojega najetega stanovanja v bližnji park, tik za športnim centrom. Odtekla je svojo običajno traso in naredila nekaj vaj za raztezanje. Po dolgem tuširanju in hranljivem zajtrku se je odpravila v športni center. Uživala bo še zadnji dan svojih počitnic, jutri se začnejo njene vsakodnevne obveznosti in takrat bo vpeta v svoj običajni tempo.

Brian je pojedel zajtrk in poklepetal s starši. Do kosila je hotel razpakirati svoje stvari v svoj novi dom. Zaupal je svoji sestri, da je njegov dom opremljen tako, kot si je zamislil. Zdaj ga bo prvič videl. Večina njegovih oblek je stala v prtljažnem prostoru njegovega avta, poleg velike škatle z ostanki njegove uspešne plavalne kariere. V škatlo je zložil svoje priljubljene kopalke in nekaj parov zmagovalnih plavalnih očal. Čez je položil vsa priznanja in nemalo število odličij, večinoma zlatih, vključno z olimpijskim zlatom. Škatlo je dobro zalepil s širokim trakom in vedel je, da je ne bo več odprl. Spravil jo bo nekam in pozabil na njo. Občasno je sam zase pomislil, da je zagrenjena zguba. Le kako ne bi? Pri svojih sedemindvajsetih je bil na začetku novega življenja, a nekoč je bil uspešen plavalec. Pri teh letih bi lahko še nekaj let plaval in v svojo zbirko dodal še lepo število odličij, a jih ne bo. Nesreča je preprečila njegovo nadaljnjo aktivno športno pot. A ni mogel kriviti usode. Ne, sam si je kriv. Vse je imel. Uspeh, slavo in dober zaslužek. Kljub vsem treningom je uspel dokončati študij. Njegov sloves je mejil že na legendo, a vse je uničil. Nošen zanosom slave in vsemogočnosti je pijan sedel za volan in si privoščil drzno in hitro vožnjo, ki se je končala s prevrnjenim avtomobilom v jarku. Srečo je imel, da je sploh še živ. In še več sreče, da je bil v avtu sam, ter da nikogar drugega ni ogrozil. Po desetih mesecih napornega okrevanja je spet lahko zaživel dokaj normalno življenje, a vedel je, da se v bazen ne bo več vrnil. Njegovo telo še nekaj časa ne bi preneslo napornih treningov. Veliko časa bi potreboval, da spet pride v pravo formo, a takrat bi ga tudi leta dohitela in z zdravimi mladci se ne bi mogel nositi. Nihče ga ne bo pomiloval. Tega ne bi prenesel. Zato je zdaj prišel domov. Zaživel bo novo življenje. Še vedno bo del plavalnega sveta, ker je plavanje enostavno ljubil. Sam ne bo tekmoval, bo pa pomagal lokalnim plavalcem. Kar nekaj jih je bilo resnično dobrih in uspešnih. Kot kondicijski trener bo skrbel za njihovo pripravljenost in jim z nasveti pomagal doseči vrhunske rezultate.