Klic ljubezni 11. del

Rachel je najbrž dobro zadremala, ko jo je predramilo ropotanje iz spodnjega nadstropja. Vstala je iz postelje in odprla vrata. Ozrla se je po hodniku. Vrata Brianove  sobe so bila na stežaj odprta, skoznje je pronicala svetloba njegove namizne svetilke. Še enkrat je kratko zaropotalo. Brian je moral biti v kuhinji. Brez strahu se je odpravila k njemu. Postala je na vratih in ga opazovala. »Je kaj narobe?« je le tiho vprašala, ko je ni opazil. Brian se je zdrznil in obrnil k njej. »Ne, vse je v redu. Oprosti ker sem te zbudil,« je rekel obžalujoče. »Nisi me zbudil. Če bi resnično spala, ničesar ne bi slišala,« se mu je nasmehnila, saj je resnično imela dober in trden spanec. »Ne moreš spati?« je spraševala naprej. Brian je nekaj trenutkov pomolčal potem pa le priznal. »Spet sem imel moraste sanje. Vsake toliko časa imam isto nočno moro. Znova in znova podoživim nesrečo. Bal sem se zaspati nazaj. Upal sem, da mi bo kozarec čaja pregnal sanje.« »Mogoče bi raje poskusil s kozarcem mleka ali še bolje, kakava,« je predlagala in stopila mimo njega. Iz omarice je izvlekla čokolado z lešniki in jo začela odpirati. Ponudila mu je košček. Samo odkimal je in jo nekaj trenutkov opazoval. »Ali res verjameš, da so sladkarije zdravilo za vse?« je naposled le vprašal. Zdaj je ona odkimala. »Ne, ne mislim. Jaz vem, da je čokolada in objem zdravilo za vse,« je odvrnila in odlomila košček čokolade ter mu jo nesla do ust. Poslušno je odprl usta in sprejel čokolado. Nasmehnila se mu je in razširila roki, da jo je lažje stisnil v svoj objem. Nekaj trenutkov sta stala objeta. Nato se je Brian malenkostno odmaknil, le toliko, da jo je lahko pogledal v oči, pri čemur je ni spustil iz svojega objema. »Hvala,« je šepnil in jo opazoval. »Je pomagalo?« je šepnila nazaj. »Veliko bolje se počutim,« je priznal in jo še naprej opazoval. Nežno se mu je smehljala. Počasi je sklonil glavo. Ni mogla prezreti njegovega namena, da jo poljubil. Ni se odmaknila, ni ugovarjala. Samo stala je v njegovem objemu in mu vračala pogled. Počasi je svoje ustnice spustil na njene. Nekaj trenutkov sta se previdno dotikala z ustnicami. Počasi je poglobil poljub. Polastil se je njenih ustnic in jih pripravil do tega, da so se razmaknile. Lačno je poiskal njen jezik in se zapletel v igro strasti. Počasi, kot je napredoval, tako se je počasi odmaknil iz poljuba. »Mogoče tega ne bi smel, a sem si resnično želel. Oprosti,« je šepnil. »Če si ne bi želela tvojega poljuba, bi te lahko ustavila. Nisem te, zato se nimaš za kaj opravičevati. Zdaj vsaj vem kaj zamujam. Vseeno bom izkoristila čas, ki si mi ga dal in premislila, kaj si želim v prihodnosti. Lahko noč,« je šepnila in se izvila iz njegovega objema. Stekla je v svojo sobo in se udobno namestila na vzglavnik. Zaspala je v naslednjem hipu.