Klic ljubezni 3. del

Brian se je po kosilu vrnil v športni park. Pravzaprav je prišel plavat. Pol ure je sedel z Raymondom in Rojom in se sproščeno pomenkoval z njima. Nato se je odpravil k staršem na kosilo, a čutil je rahli nemir, ki se ga je polotil brez pravega vzroka. Svoj stres in nemir je sproščal s plavanjem. Športni park se je ponašal kar z dvema bazenoma, zunanjega so imeli odprtega za prebivalce in je bil obrnjen na park ter drugi, pokriti, olimpijski za plavalno ekipo, ki je bil strateško skrit pred očmi javnosti. Brian se je zahvalil okoliščinam, da je bil del plavalne ekipe in se je lahko odkradel v notranjost. Hotel je biti sam. Uradno se treningi začnejo jutri in sedaj bi moral imeti bazen samo zase. Zmotil se je. V bazenu sta bila dva plavalca. Dobra plavalca. Postal je in ju opazoval. Kaj hitro je ugotovil, da sta v bazenu pravzaprav dve plavalki. Tista z svetlo modro kapo je bila očitno boljša in hitrejša. Všeč mu je bilo videno. Z veseljem bo delal s tako plavalko. Nato ga je spreletelo spoznanje. V domači klub se je vrnil predvsem zaradi Rachel Bronson, izredne plavalke, ki si bo v tej sezoni morala priplavati vstopnico na olimpijske igre. Raymondovo čvekanje o Rachy, ga je za trenutek preslepilo, saj je on le ime Rachel povezoval s plavanjem. Poleg tega si je ženska, za katero je vedel, da jih ima triindvajset , postrigla dolge kodre in jih z rdečkasto blond prebarvala na rjavo. Verjel je, da je naravna rdečelaska. Seveda mu je bila znana in zdaj je tudi končno dojel Raymondov smeh. Ni mu mogel zameriti. Stopil je bližje k robu bazena in odvrgel svojo brisačo. Hotel se je prepričati, če je dekle z modro čepico resnično Rachel. Obe plavalki sta se ustavili ob robu bazena. Svoja plavalna očala sta dvignili vrh glave. Ženska z modro čepico se je zazrla vanj z velikimi zelenimi očmi in se mu rahlo nasmehnila. Ja, to je bila Rachel. Njegov občutek ga ni varal. »Se vama lahko pridružim?« je lenobno vprašal Brian. »Seveda, več kot dovolj stez je in danes sva tukaj čisto rekreativno,« mu je odvrnila Rachel in si spet nadela svoja očala ter odplavala stran. Počakal je, da sta dekleti obrnili na drugem koncu bazena in šele nato skočil v vodo. Ni želel tekmovati z njima, saj tudi ne bi mogel. Prav tako, si ni želel, da bi spoznali kako izven forme je. Odplaval je kar lepo število dolžin in se usedel na rob bazena. Saj bi še plaval, a ga je telo opozorilo, da je bilo že dovolj napora. Dekleti sta vztrajali v svojem tempu. Nameraval se je spočiti in nato še malo plavati, a se je premislil. Prišla sta še dva mlada plavalca in ga takoj veselo pozdravila in navdušujoče povedala, da se veselita, da bosta lahko delala z njim. Ko sta se mladca pognala v vodo, je on odšel. Pograbil je svojo brisačo in se skozi na stežaj odprta okna izmuznil ven ter skozi službeni prehod odšel do odprtega bazena. Z lenobnim korakom se je približal Raymondovem reševalnem stolpu in mu z na videz jeznim pogledom povedal: »Rachy Bronson se je postrigla in pobarvala in ti bi mi lahko takoj povedal kdo je!« Ne meneč se za krohotajočega prijatelja se je odpravil domov.

Brian se je zbudil s prvimi jutranjimi žarki. Dobro je spal. Počasi je vstal in nase navlekel tekaško opremo. Odpravil se je v park, vedel je, da je tam kar nekaj tekaških prog. Glede na zgodnjo uro je upal, da bo sam. Nekoč je resnično rad tekel, a sedaj se je s težavo pripravil do teka. Vseeno je dokaj redno tekel, moral je povrniti nekaj kondicije in okrepiti svoje telo. Takoj, ko je vkorakal v park, jo je zagledal. Rachel se je ogrevala pred tekom. Sprva ga ni opazila saj je bila zatopljena v glasbo iz svojih slušalk in ogrevalne vaje. Nato se mu je nasmehnila in snela eno slušalko. »Dobro jutro,« ga je veselo pozdravila. »Dobro jutro,« ji je odzdravil in se še sam začel okorno ogrevati. »Bi mi del poti delala družbo?« jo je vprašal, čeprav še sam ni vedel zakaj. Ni samo postavna in privlačna punca, ne, na njej je bilo nekaj več, kar ga je pritegnilo. Mogoče njen iskreni nasmeh ali pozitivna energija, ki je žarela iz njene celotne podobe. »Seveda, lahko tečeva skupaj,« mu je odvrnila. Žalostno se je nasmehnil. »Čeprav se mogoče ne opazi, imam kar nekaj posledic nesreče in nočem te ovirati, a družba bi mi zelo prav prišla. Težko se pripravim, da bi tekel ali delal vaje,« je priznal. »Vsak tek je boljši kot nič. Lahko odtečeva manjši krog in dokler boš ti delal vaje bom jaz odtekla še enega v hitrejšem tempu,« ga je skušala spodbuditi. Razumela ga je. Pred leti si je zlomila nogo in je izpustila možnost oditi na olimpijske igre, na katerih je on osvojil zlato. Le s trdo voljo se je pripravila, da je ponovno začela telovaditi in teči in si povrnila kondicijo. Tri mesečna nedejavnost jo je polenila in nekako ni našla prave motivacije za nadaljevanje. Časa je imela dovolj, zato je potrpežljivo počakala, da se je ogrel, vmes je naredila nekaj trebušnih vaj. Počasi sta začela teči. »Živiš v bližini?« jo je vprašal in natančno mu je opisala kje živi. Sam je navrgel, da se je včeraj vselil v svojo hišo in ji prav tako natančno povedal katero. Naprej sta tekla molče. Moral je misliti na pravilno dihanje. Ob njeni navzočnosti mu je šel tek dokaj dobro. Čeprav je imel občutek, da ne bo zmogel več, je nadaljeval. Opazila je njegovo utrujenost in upočasnila korak. Nič ni rekla le spodbudno se mu je nasmehnila. Uspel je preteči krog, ki si ga je zamislila in se na koncu vprašal, le kaj bo on učil njo, ko pa je pokazala veliko zdrave pameti in očitno dovolj znanja, da bi ga še sama lahko kaj naučila. Pustila ga je na travniku, kjer sta začela in pospešila tempo. On se je počasi raztezal in še predno je uspel narediti vse zadane vaje, se je vrnila. Tokrat rahlo zadihana. Še sama se je raztegnila in skupaj sta odkorakala iz parka. »Veš, danes mi je bilo kar všeč. Tudi jutri lahko tečeva skupaj,« je rekla, ko sta se približala križišču. »Z veseljem. Ob isti uri?« je odvrnil. Samo pokimala mu je in navrgla, da se vidita v bazenu ter zavila levo. Še nekaj sekund je zrl za njo in se odpravil na desno proti svojemu domu.