Klic ljubezni 6. del

Srečala sta se na križišču, kjer sta se prejšnje jutro razšla. Voščila sta si dobro jutro in brez velikih besed odšla do travnika in se začela ogrevati. »Včeraj sem naredil vadbene programe za vse plavalce, razen zate,« je Brian začel pogovor. »Ti si mi uganka. No, nisi ravno uganka, ker bi rekel, da si neverjetno podobna meni,« se je zasmejal, ko ga je presenečeno pogledala. »Ni mi treba povedati, kar že veš. Roj mi je povedal nekaj stvari o tebi. Dobro si pripravljena in tudi olimpijsko normo že preplavaš. Kot trener nočem izgubiti avtoritete pri drugih, zato potrebujem tvoje sodelovanje.  Imam predlog zate,« je nadaljeval. »Poslušam,« je bila kratka. »Nihče ni idealen trener sam sebi. Če že greš na olimpijske igre, potem se vrni z najžlahtnejšim odličjem. Zato predlagam, da mi poveš kako zdaj treniraš. Samo gola dejstva, kaj sedaj delaš, jaz pa bom pogledal, kje je smiselno dodati vadbo. Če ti bom postavil dokaj strožja merila in te priganjal, boš še malo napredovala. Upam, da boš s formo presenetila oba,« ji je nekako iznesel svoje razmišljanje. »Prav, ni problema,« mu je odvrnila. »Pred treningom pridi k meni, da preletiva dejstva in nekako sestavim tvoj seznam treningov,« je predlagal. »Boš skuhal kavo?« je resno vprašala. »Bom,« se ji je nasmehnil. »Prav, pridem. Imaš mleko za kavo?« je nadaljevala v resnem tonu. »Ne, bojim se, da ga nimam,« je žalostno odvrnil. »Nič hudega, ga bom jaz prinesla,« se je nasmehnila. »Samo stuširam se in pojem zajtrk in pridem, zato se ne obiraj pod tušem,« mu je navrgla in nadaljevala z ogrevanjem. Samo prikimal ji je in se nasmehnil. »Isto kot včeraj?« je vprašala Rachel, ko je menila, da sta se že dovolj ogrela. »Ja, prosim,« je odvrnil Brian. Počasi sta začela s tekom.

Rachel je pozvonila na Brianov zvonec. Dokaj hitro ji je odprl vrata. Stopila je naprej, na tla položila svojo torbo za trening in se radovedno ozrla po prostoru. »Lepo imaš,« je rekla in mu sledila v kuhinjo. »Hvala, sestra je poskrbela za opremo, a dal sem ji dokaj natančna navodila,« je rekel in jo z roko povabil naj sede. Sam je nalil kavo v skodelici. Rachel je dolila mleko v svojo kavo in postavila mleko na mizo. Brian se je zagledal v mleko. »3,5? Ali vedno piješ tako mastno mleko?« je presenečeno vprašal. »Vedno! Ne glej me tako presenečeno. Ali pijem mleko ali pa vodo, vodeno mleko nikoli,« mu je energično odvrnila. »Ok, ne razburjaj se, samo vprašal sem,« je skoraj zacvili Brian. »Pa veš, da tako mastno mleko ni zdravo?« je vseeno poskušal na miren način nadaljevati s temo. »Marsikaj ni zdravo pa ljudje vseeno uživamo. Tudi zrak ni neoporečen pa dihamo. In če mi slučajno hočeš povedati, da se ti zdi, da bi morala shujšati, ti takoj povem, da se ne bom držala prav nobene diete. Zato ne zgubljaj besed,« ga je opozorila in z užitkom naredila požirek kave. Brian se je zasmejal, občudoval je, kako se je lahko v sekundi preklopila iz jeznega govoričenja v čisti užitek. »Ne, nobene diete ti ne bom priporočil. Če bi mene kdo kaj vprašal, bi rekel, da bi se ti lahko zredila za kakšno kilo ali dve,« ji je odgovoril. »Jaz sem čisto zadovoljna s trenutnim stanjem, tebi na veselje se ne nameravam zrediti,« mu je odvrnila z nasmeškom. »Čas teče, najbolje bo, da začneva,« je predlagala in se udobno naslonila nazaj na stol ter stegnila nogi pod mizo. Brian je odprl njeno mapo in jo pogledal. »Prav, kako poteka tvoj dan in kaj vse narediš od vaj?« jo je vprašal, da bi dobil vpogled v njeno rutino. Počasi mu je opisala vse in na prazen list papirja si je delal beležke. Nato sta šla skupaj čez vaje v fitnesu. Rachel je pogledala na uro in vstala. Skodelici je oprala in ju položila na odcejevalnik. »Čas je, da greva. Hvala za kavo. Mleko spravi v hladilnik, mogoče si premisliš in ga poskusiš,« se je zahihitala in počakala, da je pobral papirje. Odpravila sta se proti športnemu centru.