Brian je natančno delal vaje na podlogi za vadbo. To je bila že utečena navada. Po teku po parku sta prišla k njemu domov in v njegovi improvizirani telovadnici delala vaje. Čeprav je pravilno dihal, se tokrat ni mogel čisto izklopiti, saj so njegove misli švigale sem ter tja. In prav vse so se vrtele okoli postavne plavalke, ki je prav tako izvajala jogo poleg njega. Jogo?! Ko mu je Rachel predlagala, da bi delala jogo se je samo zmrdoval in ji jasno in glasno dal vedeti, kaj si misli o jogi. Ja, do pred kratkim je bil prepričan, da je joga za lene ženske, ki so si tako našle izgovor za lenarjenje in istočasno umišljale kako skrbijo za svoje zdravje. Kaj kmalu, ko sta z Rachel začela skupaj teči, jo je povabil, da vaje raje delata v njegovi telovadnici. Prosil jo je, da mu pomaga izbrati sobno kolo na katerem bo vadil. Takrat je hotel kupiti še ročne uteži, a ga je prepričala, da je bolje, da si kupi podlogo za vadbo in steper. Sama je kupila kolebnico. Skupaj sta vadila. Joge mu ni več omenjala, a mu je predlagala nekaj vaj. Zdele so se mu smiselne in je sledil njenim navodilom. Po nekaj dneh vadbe ga je vprašala kaj si misli o vajah. Priznal ji je, da so težje kot se mu je zdelo, ko mu je razložila kako se izvajajo. Prav tako je opazil, da je njegovo telo bolj prožno in rahla otopelost mišic je počasi začela izginjati. »Torej ti je joga vseeno všeč? Še vedno misliš, da je primerna le za lene ženske?« mu je odvrnila z vprašanjem. Grdo jo je pogledal in na koncu le priznal, da je bil cepec. Zdaj je bil zadovoljen, da ga je s prevaro pripravila izvajati jogo. V vadbi je našel mir, ki ga je že predolgo pogrešal. A ne danes. Ponoči je slabo spal, saj je ves čas premleval svoje občutke do Rachel. Rachel ni bila več njegovo delo, postala je njegovo življenje. Tega ji seveda ni mogel priznati. Spoznal jo je in vedel je, da se je čisto posvetila svojemu cilju, olimpijskim igram. Prav tako ni vedel ali sploh kaj čuti do njega. Ni bil samo njen trener, bil je nekdo, ki je priplaval zlato na olimpijskih igrah. Je bila toliko v njegovi bližini, ker je hotela dobiti vso njegovo znanje in izkušnje? Tega ni vedel. In v resnici mu je trenutno bilo vseeno. Pomembno je le to, da je v njegovi bližini. »Rachel, premišljeval sem,« je tiho rekel, ko sta zaključila z eno od vaj. Ustavila se je in ga pogledala. »Zakaj se ne bi preselila v mojo sobo za goste?« je le izustil vprašanje. Presenečeno in rahlo nejeverno ga je gledala, zato je urno nadaljeval. »Domov hodiš samo spat. Ves čas posvečava vadbi in plavanju, ostalo pa preživiva tukaj. Zakaj bi plačevala najemnino? Pri meni je več kot dovolj prostora. Soba za goste je velika in ima svojo kopalnico. Telovadnica je dovolj velika še za tvoje naprave. Park in športni park sta bližje od tukaj. Delila bi si samo stroške. Kaj misliš?« »Ne vem. Domov resnično hodim samo spat. Toda stanovanje mi je zelo všeč in dobila sem ga ugodno,« je počasi odgovorila. »Če se bom preselila k tebi, bova nekako izgubila svoje privatno življenje,« je nadaljevala. Malo je pomolčala in ker se ni odzval je razložila: »Tvoja punca ne bo zadovoljna, če boš imel sostanovalko v svoji hiši.« »Mar kje vidiš kakšno punco v mojem življenju?« je odvrnil in se lenobno nasmehnil. »Ne. Toda, moški si. Kaj hitro si boš našel kakšno,« je ugovarjala. »Če bo tista prava bo razumela. Moje življenje je posvečeno plavanju in trenutno je moj največji cilj tvoj uspeh. Katera koli ženska, ki bi se lahko pojavila v mojem življenju, bo to morala razumeti,« ji je stvarno razložil. Samo pokimala je. »Ne vem. Moram premisliti. Kot sem rekla, stanovanje mi je resnično všeč,« je rekla čez nekaj trenutkov. »Premisli. Po olimpijskih te bodo veliki klubi še bolj snubili, kot te že zdaj. Kod ve kam te bo peljalo življenje,« ji je rekel in začel z naslednjo vajo. Ni smel siliti v njo. Dal ji bo čas. Če bo predolgo premišljevala ji bo še sem ter tja navrgel kakšno besedo v to smer. Tudi sam je bil še vedno odločen in vztrajen ter predan svojemu cilju. Ni dvomil v uspeh. Prvi korak je, da jo spravi pod svojo streho. Potem bo šel počasi naprej, vse dokler ne bo osvojil tudi njenega srca.
Rachel je ležala v svoji postelji in gledala v strop. Poklicala je Pam. Telefon je že nekaj minut držala v roki. Veselo je pozdravila prijateljico in jo, tako kot po navadi, vprašala kako ji gre in kaj se dogaja. »Kaj je narobe? Kaj te muči?« je vprašala Pam, ko je hitro in kratko odgovorila na zastavljena vprašanja. »Zakaj misliš, da me kaj muči?« je odvrnila Rachel in zatrla nasmešek, ki je pretil, da se razleze po njenem obrazu. »Ker te poznam in ker to slišim v tvojem glasu,« je prijazno razložila prijateljica. »No, ne morem reči, da je kaj narobe, ker ni. Samo ne vem kaj naj naredim. Brian me je povabil, da se preselim k njemu v sobo za goste. Pravi, da je neumno, da plačujem najemnino za stanovanje v katerega hodim samo spat,« je priznala Rachel. »Prav ima. Neumno je, da plačuješ najemnino za nekaj kar ne uporabljaš,« je strogo rekla Pam. »To je res, a ne vem, če si želim živeti z Brianom,« se ni pustila Rachel. »Ti že tako ali tako živiš z Brianom,« se je zasmejala Pam. »Ne pa ne,« se je zahihitala tudi Rachel. »Kaj res?« se je še naprej zabavala Pam. »No, mogoče res malo več časa preživiva skupaj, a to sem pričakovala že prej,« se je na koncu vdala Rachel. »Do sedaj si ga že spoznala. Kolikor vem, sta postala dobra prijatelja. Ne vidim razloga, zakaj ne bi sprejela njegovega vabila,« se je zresnila Pam. »Si zaljubljena vanj? Ti je težko, da bi ga videvala z drugo žensko?« je dodala. »Kaj pa vem. Od nekdaj mi je bil všeč. Ne bi rekla, da sem zaljubljena vanj, sem pa najbrž blizu, da se zaljubim. O njem se trudim ne premišljevati kot o moškem s katerim bi rada bila. Trenutno ni nobene ženske v njegovem življenju. Moram priznati, da me to kar preseneča,« je mirno odvrnila Rachel. »Mogoče nima nobene, ker si mu ti všeč,« je Pam previdno iznesla svoje mnenje. »Ne vem. Najin odnos je prijateljski,« je priznala Rachel. »Mogoče te ne želi prestrašiti. Vsekakor mu moraš biti všeč, drugače ne bi toliko časa preživel v tvoji bližini. Z Elvinom ne preživi toliko časa kot s teboj in verjamem, da je njegov prijateljski odnos z Elvinom drugačen od vajinega,« ji je prijateljica poskušala odpreti oči. »Ne, z Elvinom ne preživi toliko časa kot z menoj,« se je strinjala Rachel in se istočasno zavedala, da ga z nikomer ni videla imeti takega sproščenega in odkritega odnosa kot z njo. »Prav, reciva, da sva si všeč, čeprav sem jaz trenutno bolj za prijateljski odnos med nama. Kaj bo, če se preselim k njemu? Kaj naj naredim, če bo hotel imeti kaj več kot le prijateljski odnos?« je tiho dahnila Rachel. »Koliko si stara? Kaj si želiš v življenju? Ali mora zaradi olimpijskih iger tvoja postelja ostati hladna?« jo je s karajočim glasom vprašala prijateljica. »Povedala si svoje. Razumem,« se je nasmehnila Rachel. »Si res? Brez tveganja ne moreš imeti srečnega življenja. Rachel, sposobna si poseči po zvezdah in tudi zaslužiš si vse najboljše. Vprašanje je, ali si drzneš. Dajmo punca. Naspi se in jutri spakiraj svoje stvari. V petek pridem domov, če se še ne boš preselila, te bom jaz,« ji je z ukazujočim glasom povedala Pam in se kmalu za tem poslovila.
