Led Aljaske 10. del

Jacob je poklical svojo ekipo in naznanil, da je čas kosila. Otrl si je prah s kavbojk in stresel rokavice ter se še sam napotil ven. Zamežikal je v močno sonce, ki ga je zaslepilo, ko je stopil iz jame. Sneg je škripal pod njegovimi visokimi, podloženimi čevlji. Sonce ga je prijetno ogrelo, čeprav se ni moglo meriti s pravim poletnim soncem, ki se ga je spominjal z zadnjega najdišča. Madison se je pri avtomobilih pogovarjala z Robertom. Spustila je Bena v prtljažni del in pogledala po prihajajočih. Njuna pogleda sta se na kratko srečala. Srce mu je poskočilo in lačna moškost se je zganila. Ljubil jo je in še nikdar mu ni bila dlje, kot je bila v tem trenutku. Za trenutek se je na njenem obrazu pokazala žalost, ki ga je ranila, a je hitro nadela svoj umetno narejeni veseli izraz. Zaprla se je vase in ni imela namena spustiti ga blizu. Ne bo obupal. Potrebuje jo in ona potrebuje njega.

Madison je odhitela v sobo, Jacob ji je sledil. Ne samo, ker ji je hotel. Ne, tudi sam se je hotel osvežiti v kopalnici. Očitno so bili vsi istih misli. Še dobro, da so imeli skupaj po tri moške in ženske kopalnice v katerih so stale po štiri tuš kabine, stranišča in umivalniki. Vsi so se lahko hitro umili. Čas je bil za kosilo. Madison je stala v vrsti pred Kennethom in Jacobom. Kenneth ji je vneto razlagal o današnjih delih. Za mizo so se posedli isto kot pri zajtrku. Jacob je spet sedel poleg Madison. Iz preproste navade je s svojega krožnika vzel zelenjavo in jo preložil na njen krožnik. Sama je polovico mesa dala njemu. Ne en ne drug temu nista posvečala večje pozornosti. Še zavedala se nista, te stare navade. Robert in Julia sta se ob tem le veselo spogledala. Za sosednjo mizo je Chloe, ki je tudi opazila nemo izmenjavo hrane med zakoncema, le vzdihnila. Sprijaznila se je z nedosegljivostjo postavnega šefa. Kakšna škoda, je še pomislila in pogledala nasmejanega Kennetha, ki je bil njena druga izbira, ko je pripovedoval neko anekdoto s prejšnjega najdišča, na katerem je delal skupaj z Jacobom. Družba za sosednjo mizo se je glasno zakrohotala. Madison je čisto sproščeno dregnila Jacoba s komolcem in mu tako nudila moralno podporo, saj je bil on tisti kateremu so se smejali. V resnici ni trpel. Topil se je od sreče, da se je Madison tako odzvala. Ne glede, kaj mu je vse rekla, je še vedno nekaj čutila do njega. Preveč je impulzivna in to je bila nepremišljena reakcija. Če bi premišljevala, ga nikdar ne bi prijateljsko dregnila. Kot mu je povedala, ga skuša pozabiti. Tega ji ne bo dovolil, ne more dovoliti, če hoče preživeti. Brez nje, njegovo življenje nima smisla. Ni hotel ostati dolžan, zato je še sam povedal Kennethovo anekdoto, da so se spet glasno zasmejali. Julija je nadaljevala z anekdotami in se je spomnila Madisoninega prvega izkopavanja. Jacob si ni mogel pomagati in jo je objel prek rame in jo stisnil k sebi, ko je s prsti pokrila obraz, ko so se vsi smejali. Hitro jo je spustil, saj ni želel, da ga sama odrine. Počasi bo napredoval. Vsaj to ji dolguje.

Madison je vstopila v sobo za Jacobom in trdo zaprla vrata.
»Kaj se greš? Me res ne moreš pustiti pri miru?« je zasikala.
Začudeno jo je pogledal.
»Pri kosilu si me objel.« ga je spomnila.
Skomignil je z rameni. »Od kar pomnim sva se tako obnašala. Tudi ti si mene dregnila s komolcem. In ne, ne morem te pustiti pri miru. Pred desetimi meseci, sva se vsak po svoje borila z bolečino. Oba sva delala napake. Rad bi se o tem pomenil s teboj. Rad bi razčistil preteklost in šel naprej. S teboj. Ljubim te, Madison. Potrebujem te, tudi takrat sem te potreboval, tako, kot si ti potrebovala mene. Oba sva kriva. Nikdar ne bova zares prebolela in pozabila. A skupaj nama nemara uspe ublažiti bolečino.« je rekel odločno in se postavil pred njo.
»Ne morem govoriti o tem. Res ne morem. Trenutno tudi s teboj ne morem biti.« je zastokala in zamižala.
»Ko boš lahko, bom tukaj. Zate. Ljubim te, pogrešam te. Ne bom te prizadel. Nikoli več.« je rekel nežno in trdno stisnil prste v pest, da je ne objame.
Samo pokimala mu je in čez čas odprla oči. Še vedno je stal le korak stran od nje in jo žalostno opazoval.
»Na najdišče morava.« je zašepetala in odšla iz sobe.
Ben je pojedel mesne ostanke kosila in je že pripravljen čakal na hodniku. Madison ga je pobožala in stopila naprej. Ben je počakal še Jacoba. Tudi on ga je počohal za ušesi in stopil po svojo jakno. Ben je stekel za Madison, ki mu je že odprla vrata prtljažnega prostora.