Led Aljaske 11. del

V jami so nadaljevali z delom. Prostor je napolnil zvok izkopavanj, kladivca, dleta in metlice, prenašanje skal in zamolklo donenje, ko so jih metali na kup, pomešano z veselimi zvoki govorjenja, vzdihov in smeha. Iz globine podzemne jame se je razleglo veselo, vzhičeno vpitje. Večina je stekla v smer, kjer je Robert z delom ekipe raziskoval jamo. Obstali so nad novim odkritjem. Na steni so stale rdeče risbe. Takoj so dodatno osvetlili prostor in vse vestno poslikali. Niso še dobro dojeli novega odkritja, ko je že nekdo klical k novemu odkritju. Nedaleč stran je iz tal molela posoda. Občudujoče so se razporedili po tem delu in vestno pregledovali skale, tla in vso okolico. Njihov trud je bil poplačan, saj so hitro odkrili še nekaj znakov, ki so kazali, da se tukaj skriva kar nekaj odkritji. Kljub navdušenju so se strinjali, da se vrnejo na prvotno najdišče in najprej tam izkopljejo vse in se kasneje metodično premaknejo po jami naprej. Spet so marljivo delali in v največjem zagonu jih je Robert opozoril na uro. Čas večerje je bil. Danes so vsi neumorno delali. Pozabili so na utrujenost, mraz in boleče mišice. Kar nekaj se jih je pošteno pretegnilo, da preženejo bolečino iz otopelih mišic. Veselo so se pogledali in se napotili ven. To so bile prijetne bolečine. Topla voda jih bo ublažila in v večji meri pregnala. Madison je stopala zadnja. Ben je stekel pred njo. Jacob jo je potrpežljivo čakal. Vstavila se je ob njem in pogledala po njegovih ljudeh ujetih v tla jame. Odobravajoče je pokimala, ko je videla njihov viden uspeh. Jutri jim bo verjetno res uspelo, potegniti jih ven. Jacob je sledil njenemu pogledu k zmrznjeni družini v tleh.
»Bodi poštena ter se spomni in mi verjemi, da sem si želel otroka. Tako močno sem si ga želel kot ti.« je tiho začel.
»Vem, da si, samo tvoja reakcija me je prizadela. No, mogoče bi bilo bolje reči, tvoja ne reakcija. Prosim, ne reci več ničesar. Ne danes. Prosim.« ga je prekinila in potrtost je sevala iz nje. S počasnimi koraki se je odpravila ven. Sledil ji je. Objel jo je prek rame in stisnil k sebi. Močnejši je bil in ni se mogla izviti iz njegovega prijema.
»Ne bova govorila o tem, dokler ne boš hotela. Zdaj pa bodi moja prijateljica. Potrebuješ me in jaz krvavo potrebujem tebe. Samo prijatelja, za zdaj. Prosim.« je rekel v obupu, ki je zajelo celo njegovo telo in dušo.
Samo pokimala je in pustila, da jo je odpeljal do njihovega avta. Tam jo je spustil in se ji nežno nasmehnil. Omotična od nasprotujočih čustev, prepletov spomina in bolečine ter svoje srčne nuje po njem, je sedla v avto in se zazrla skozi okno. Krotila je solze, da se ne ulijejo po njenem licu. Že deset mesecev ni jokala. Ni si dovolila jokati. Prvo noč, ko je zapustila Jacoba je prejokala in takrat si je prepovedala jokati. Z zadnjimi močmi si je nadela svojo veselo masko in prepustila normalnemu toku večera.

Po večerji je bila preutrujena, da bi šla v laboratorij. Tako, kot Robert in Jacob, je tudi sama prinesla svoj prenosni računalnik v skupno sobo. Delovni navdušenci so sedeli za eno mizo, kjer so delali zapiske in poročila za tisti dan. Prenesli so slike na računalnik in se vneto pogovarjali. Kenneth in Tom sta z veseljem pomagala. Ostali so se zabavali ob televizijskem sprejemniku, kjer so si predvajali film. Izkoristili so Madisonino zbirko filmov, ki jih je nesebično delila. Seveda je s seboj vzela le piratske kopije filmov na sedmih USB ključkih. Za pol leta so imeli dovolj materiala. Ben je poležaval na Madisoninih nogah. Film se je zaključil in druščina se je počasi odpravila spat. Madison je zazehala, z roko si je pokrila zehajoča usta, nato je pomencala oči in oznanila, da ima dovolj za ta dan. Ugasnila je računalnik. Za nekaj minut je še odpeljala Bena ven. Njena jakna je kot po navadi bila v njeni sobi. Brez oklevanja ali premišljevanja je oblekla Jacobovo, ki je visela na obešalniku v hodniku. Udobno se je zavila v njo in si na glavo poveznila kapuco. Stala je naslonjena na steni pod nadstreškom in čakala psa. V nosu jo je zaščemelo, ko je vdihnila Jacobov vonj. Mešanico njegove priljubljene vodice po britju in njegovega osebnega vonja. Kot bi jo objel topel morski večer. Potlačila je stok ugodja. V naslednjem hipu jo je preželo hrepenenje. Hrepenenje po Jacobu. Prvič se je vprašala ali bi bila zmožna, pobotati se z Jacobom? Ni vedela odgovora. Z Benom za petami se je odpravila v sobo. Stuširala se je že pred večerjo. Zato je sedaj imela v mislih, samo to, da se obleče v pižamo in se zvrne v posteljo. Jacob je sedel za mizo. Prinesel je tudi njen prenosnik in ga odložil na mizo poleg njenih zapiskov. Opazoval jo je s prijaznim nasmeškom. Ben se je zleknil na svoje priljubljeno mesto, na preprogo pred posteljo. S toaletno torbico je odšla v kopalnico in se hitro vrnila. Izpod vzglavnika je vzela svojo pižamo.
»Daj, obrni se, da se preoblečem.« je rekla nelagodno.
»Oh, Madison, ne bodi tako smešna. Tvoje telo poznam tako dobro kot ti. Ne bom te napadel.« se je zasmejal in vseeno obrnil, ko ga je grdo pogledala.
Urno se je preoblekla. Hotela je zlesti v svojo posteljo, ko ji je položil roko na ramo in tiho šepnil: »Preveč napetosti je v tvojih ramenih, naj te zmasiram. Samo prijateljska gesta.«
Ramena so jo res bolela in v trenutku slabosti je dovolila, da jo je potegnil nazaj na tla. Pomagal ji je leči na njegovo posteljo. Sam je sedel poleg. S počasnimi gibi je razbijal napetost in vozle v njenih ramenskih mišicah. Tihi vzdihi olajšanja so se ji izvili iz grla, ko je zaprla oči in se prepustila veščim prstom. Po temeljiti masaži ramen, so se Jacobovi prsti spustili nižje po njenem hrbtu. Počasi je masiral njen hrbet in zaključil na križu. Premaknil se je na njene noge in ji sprostil še stegenske mišice.
»Nikar ne zaspi, ker te bom pustil v svoji postelji in legel poleg.« se je zahihital, ko je videl, da je že vsa mehka in sproščena.
»Hvala za masažo. Mislim, da bom zdaj zlezla v svojo posteljo.« je rekla tiho in počasi vstala.
Tudi Jacob je vstal in jo opazoval.
»Hvala.« je ponovila zahvalo in ga pogledala.
Brez pravega vzroka so se v njenih očeh pojavile solze.