Led Aljaske 14. del

Jacob jo je žalostno gledal. Nekajkrat je globoko vdahnil, da se pomiri in nato tiho začel svojo izpoved. »Madison, ljubezen moja, oprosti. Vse skupaj si narobe razumela.« je povedal s solznimi očmi. Pomežiknil je, da se umiri in še enkrat globoko vdahnil. »Tisti dan je bil prav nor dan. Toliko stvari se je zgodilo in toliko stvari sem ti želel povedati. Vse se je odvijalo v noro hitrem tempu. Komaj sem čakal, da pridem domov in te stisnem v svoj objem ter ti povem o novi nalogi, ki me je čakala, o razpisu na katerega sem moral poslati papirje naslednji dan. Delal sem, da se mi je že mešalo. Namesto domov sem odšel k Beckettovim, saj si rekla, da so naju povabili na Julijin rojstni dan. Že na vratih me je Robert zapletel v pogovor, nikakor nisem mogel do tebe. Ko sem te končno lahko stisnil v svoj objem, sem opazil, da si neverjetno dobre volje. Seveda sem hotel vedeti zakaj. V trenutku, ko si mi razkrila, da bova dobila otroka sem bil presrečen. Hotel sem te dvigniti in te zavrteti, želel sem te poljubiti, vsem povedati, da bova starša in vso svojo srečo in radost deliti z njimi. Od vsega navdušenja sem onemel, nisem vedel, kaj bi najprej storil. Še predno sem prišel k sebi se je pojavil Stan in mi povedal za Ashima. Pričakoval sem ga šele naslednji dan. Nova naloga je bila povezana z razpisom in Ashimom. Nisem ga mogel pustiti čakati, veliko je bilo odvisno od pravočasno oddane vloge. Stan me je že vlekel proč od tebe, zato sem te le poljubil in ti zašepetal, da te ljubim, tebe in najinega otročka. Dobro veš, da v laboratoriju mobilni telefoni nimajo signala. Z Ashimom sva delala do krepko čez polnoč. Nisem ga videl že dobro leto in ker je bila pozna ura in sem ti rekel, da me ne čakaš, sem sprejel njegovo povabilo na pijačo. Hotel sem slišati kako je in kaj je delal odkar sva se na zadnje videla. Takoj, ko sva vstopila v lokal mi je pozvonil telefon. Robert me je končno priklical. Takoj sem pridrvel v bolnišnico. Dobila si uspavala in ne veš, da sem celo noč presedel ob tvoji postelji in te držal za roko. Zjutraj me je poklical šef, pri oddaji dokumentov se jim je zataknilo, potrebovali so mojo pomoč. Ni mi ostalo drugega, kot da odidem in uredim. Vrnil sem se v bolnico, a tebe ni bilo več tam. Mešalo se mi je od skrbi. Več kot štiriindvajset ur nisem spal, skrbelo me je zate, zato sem vpil. Najbrž sem bil preglasen in prestrog. Madison pripeljala si me do roba obupa, očital sem si, da sem dal prednost delu in ne tebi.« je zaključil in vstal ter stopil do nje.
Samo odkimala mu je. »Prav. Kup nesporazumov in napetosti sva ustvarila. Hvala, ker si poslušal in ker si mi povedal svojo zgodbo. Glej, ne vem kako bova za vnaprej, trenutno se lahko spopadem samo z enim problemom na enkrat.« je tiho šepnila in še sama vstala. »Greva? Bojim se, da je konec odmora.«
»Madison. Ljubim te. Ves čas, ki ga potrebuješ ti bom dal, samo ne odrivaj me od sebe.« je rekel ljubeče in razširil roki za objem.
Nekaj trenutkov ga je opazovala in nato stopila v njegov objem. Močno jo je stisnil k sebi. Nikdar je ni želel izpustiti. Opomnil se je, naj gre korak za korakom. Zdaj sta dosegla velik napredek. Prvič sta govorila o tistem nesrečnem dnevu. Vedel je, da bo Madison končno premislila o njegovi plati zgodbe. Tudi sam je izvedel kako hudo jo je prizadel. Vedel je, da se ni obnašal tako, kot bi se moral ali želel, a tudi sanjalo se mu ni, da je ona to tako dojela. Napake ni več mogel popraviti. Poljubil jo je vrh glave in jo izpustil. »Pridi, dovolj sva se že zadržala.« je pripomnil in ji pridržal vrata.
Skupaj, zatopljena vsak v svoje misli sta stopila ven. Ekipe so bile že nared, da odrinejo na popoldansko izkopavanje. Madison ga je utrujeno pogledala in on se ji je ohrabrujoče nasmehnil.