Led Aljaske 15. del

Jacobovi ekipi je končno uspelo izvleči ljudi. Previdno so jih odpeljali v laboratorij. Po večerji so si privoščili manjše praznovanje. Nihče ni delal. Vsi so se zabavali. Madison se je ob kozarcu vina, dobri glasbi in smehu sprostila. Pogovor z Jacobom ji je prinesel manjši mir. Celo popoldne je zbrano delala in sedaj se je počutila veliko bolje. Ko sta se Beckettova poslovila in odšla spat, je tudi sama vstala in oznanila, da pelje Bena ven preden gre spat. Spet se je zavila v Jacobovo jakno in sledila psu ven v ledeni večer. Tokrat je še sama z njim naredila kratek krog okoli kompleksa. Ob Jacobovem vonju ni mogla drugače, kot premišljevati o njem. Razumela je njegovo delo, razumela je, zakaj je tistega večera moral oditi. Razumela je zakaj ga niso mogli priklicati. A vse to je razumela že takrat. Zdaj se je zavedala, da je njegovo nemo opazovanje takrat razumela narobe. Poznala ga je in mu verjela vsako besedo, ki jo je danes izgovoril. Res ni slišala kaj ji je takrat zašepetal in ni vedela, da je celo noč presedel ob njej. Ni vedela in takrat mu ni dovolila, da bi ji povedal. Zaradi skrbi je vpil na njo in zaradi jeze in prizadetosti mu je z vpitjem in obtožbami vrnila. Zdaj je kar je. Vseeno ni bila prepričana, da bo lahko nadaljevala njun zakon tam, kjer sta nehala. Ljubila ga je. Želela si ga je. A to ni bilo dovolj, da bi se vrnila nazaj v njuno hišo in živela naprej. Počasi, si je rekla. Korak po korak. Kdo ve kaj bo, ko bodo končali tukaj. Za začetek mora preživeti to noč in naslednji dan. Z lenobnimi koraki se je napotila nazaj v postojanko. Ben je ves čas tekal okoli, stekel stran, prišel do nje in spet stekel stran. Nasmehnila se mu je in se naslonila na zid, še malo ga bo pustila tekati pred spanjem. Tesneje se je zavila v Jacobovo jakno.
»Všeč mi je, ko se zaviješ v mojo jakno. Res pa je, da bi raje videl, da se tako privijaš ob moje telo. Pogrešam te, Madison. Želim si te, noro želim.« je tiho rekel Jacob, ko je stopil ven k njej. Skrbelo ga je, kje je, saj je bila že skoraj petnajst minut zunaj, zato je prišel preveriti.
Obrnila se je in se mu nasmehnila. Stopila je korak bliže in se mu privila v objem. Močno jo je objel. Dvignila je svoj obraz k njegovemu in mu ponudila svoje ustnice. Lačno jih je sprejel. Ni je želel strašiti, zato je strasten poljub malo upočasnil in se nežno začel igrati z njenimi ustnicami in jezikom. Čutil je, ko je zadrgetala. »Zebe te. Pridi greva noter.« je rekel, ko se je malenkostno odmaknil od njenih ustnic. Še vedno jo je tesno privijal k sebi. Samo pokimala mu je. Prijel jo je za roko in zažvižgal Benu, nato jo je odpeljal v toplo notranjost. Slekel je Kennethovo izposojeno jakno in jo obesil, nato je pomagal njej, da se je skobacala ven iz njegove. Spet se je polastil njene dlani in skupaj sta molče odšla v svojo sobo. Tiho je zaprl in zaklenil vrata. Ben se je zleknil na svoje priljubljeno mesto, ona dva pa sta stala in zrla drug v drugega. Jacob jo je privlekel bliže k sebi in se počasi polastil njenih ustnic. Voljno se mu je prepustila. Objela ga je okoli vratu in se čisto privila ob njegovo telo. Izgubila sta se v strasti. Počasi jo je slačil. »Želim se te, Jacob. Nič ne bom obljubila, zato ne pričakuj preveč od mene. Trenutno lahko živim samo za dan v naprej.« je rekla in se zazrla v njegove oči. »Vem, ljubezen moja. Počasi bova šla, dan za dnem. Ne obremenjuj se, rekel sem ti, da imaš ves čas tega sveta. Čakal te bom in vmes ljubil in ti stal ob strani.« ji je odvrnil in se ponovno polastil njenih ustnic. Sploh se ni zavedala, kdaj jo je čisto slekel. Na lepem je gola ležala na njegovi postelji. V hipu se je rešil še svojih oblačil in se ji pridružil. Čeprav je gorel od poželenja po njej jo je počasi božal in ljubkoval. Vedel je kaj ji požene kri hitreje po telesu in se je prav posebej potrudil, da se ji je kaj hitro od strasti meglilo pred očmi. Gorela je v isti nuji po združitvi kot on. Tiho ga je prosila in rade volje ji je ustregel. Nič več ni bilo pomembno, kot to, da je spet njegova in on spet njen.