Led Aljaske 9. del

Jacob ni čakal Madison, a čutil je kdaj je stopila za njegov hrbet in čakala njegovo reakcijo. Obstal je na vhodu in z napol odprtimi usti strmel v prizor. Jama je bila v dolžino dolga le pet metrov, medtem, ko je v širino potekala dlje, kot je lahko videl.
»Kot podzemni hodnik je. Nismo še raziskali njenih koncev. Danes se bo Robertova ekipa podala v desni predor.« Je rekla stvarno in stopila mimo njega.
Nekaj trenutkov je še strmel in si ogledaval prostor, nato ga je naprej pognala želja, da vidi v skali ujete ljudi. Od presenečenja je spet obnemel. V tleh so ležala tri okostja. Vsa tri so bila zvita skupaj, objemali so se. Predvideval je, da so moški, ženska in otrok. Že s slik je vedel, da so presenetljivo dobro ohranjeni, z delčki tkiv in las. Največje presenečenje je šlo najdbi nad človeškimi okostji. Le meter stran v steni, kak meter v višino je opazil živalsko okostje. Dobro ohranjeno okostje. Tako, kot mu je že Madison povedala, najbrž je bil mladič velikega Diplodoka ali kakšen njegov bližnji, veliko manjši sorodnik. A to je že Madisonino področje. Za zdaj ji je bil lahko hvaležen, ker ga je pustila v steni in pustila, da najprej oni izvlečejo ljudi. Vsak je delal svoje. Vzdušje, je kljub napornemu delu v dokaj težkih okoliščinah, bilo sproščeno in veselo. Šale in vici so padali vse vprek. Smeh je odzvanjal od skal in je na trenutke preglasil zvoke dela, tiho udarjane dlet in kladivc ter prasketanje metlic. Tudi trenutki napete tišine, ki so nastali ob kritičnih trenutkih, so stopnjevali vznemirjenje ob poizkusih izvleči kakšno kost iz skale. Vsi so delili isto vznemirjenje in evforijo. Ben se je smukal okoli Madison. Jacoba je presenetilo, da je pes očitno čutil njuno povezanost, saj je nekajkrat na kratko prišel tudi do njega, medtem, ko se za ostale sploh ni menil. Zdaj je opazil, da se je Ben zleknil v njegovo bližino. Ni mu bilo treba pogledati, da bi vedel, da Madison stoji v bližini. Vseeno se je obrnil in jo pogledal. Hrepeneče je strmela v okostje v steni. Stopil je bližje k njej.
»Hvala, ker ste nam prepustili prednost. Mislim, da bi do jutri morali uspeti in končno izvleči telesa. Rekel bi, da niso bili pokopani, temveč, da so se sem umaknili in poskušali preživeti. Najbrž so umrli v spanju. Vseeno bi morali pregledati cela tla in odkriti še kakšno njihovo opremo, a s tem lahko počakamo, da izvlečete svoj primerek iz stene.« je rekel hvaležno in rahlo hrepeneče.
»Znanost ima prednost pred osebnimi željami po raziskovanju. Bomo že še prišli na vrsto. Toliko let je stal v steni, zdržal bo še malo.« je odgovorila stvarno in z nezavedno kretnjo sprostila ramenske mišice.
Stopil ji je za hrbet in ji s premraženimi prsti čez debelo jakno začel grobo masirati ramena. Tiho je zastokala in se na trenutek prepustila njegovim prstom. Vedno je znal dobro masirati. Nato se je spomnila, da sta pravzaprav skregana.
»Hvala. Že res, da potrebujem dobro masažo, a vseeno pusti me pri miru. Ne spodobi se.« je zašepetala.
»Ne bodi nora, Madison. Ne glede na vse, sva lahko prijatelja. To je prijateljska gesta.« je zašepetal nazaj in se odmaknil. Ko se vrnejo v bazo, jo bo prepričal, da mu dovoli, da jo pošteno zmasira.
»Nisem prepričana, da te hočem za prijatelja. Razumi me. Pusti me pri miru, pozabi kar sva imela.« je zašepetala žalostno.
»Ne morem pozabiti. Nikdar ne bom pozabil. Si ti pozabila? Lahko pozabiš?« je tiho vprašal.
»Seveda, da ne, a poskušam. V nasprotnem bi že zdavnaj podlegla in znorela.« je rekla in odšla ven iz jame. Ben ji je zvesto sledil. Obrnil se je, pogledal v Jacoba in pomahal z repom.
»Pazi na njo.« je tiho rekel Jacob psu, ki je še enkrat pomahala z repom in stekel ven.
»Zdaj se tudi ti pogovarjaš z Benom?« se je zarežal Robert in ga lopnil po hrbtu.
»Očitno.« se je zarežal tudi Jacob in žalostno pogledal starega prijatelja.
»Potrpežljiv bodi, vse bosta še uredila. Ljubi te.« mu je iskreno povedal Robert. »Za to dopoldne je dovolj, čas je za kosilo. Zberi svojo ekipo, gremo nazaj v bazo.« je še dodal in tudi sam odkorakal ven.