Linina zgodba, 4. del

»To je pa malo preveč direktno vprašanje bežni znanki Aleks, kako si lahko tako pohoten in to pred vsemi?« Neža ni več zdržala ljubosumja.

»Nisem pohoten in Lina ni bežna znanka.« jo je nejevoljno pogledal Aleks. »Lina je moja žena.«

»Bivša žena.« je tiho pristavila Lina.

»Ne, nič bivša. Dokler niso ločitveni papirji podpisani od obeh sva še vedno poročena.« ji je bolj nežno odgovoril.
»Torej še vedno nisi podpisal papirjev?« ga je nejeverno vprašala.

»Ne, nisem jih še podpisal in jih tudi še nimam namena, sploh pa ne zdaj. Tudi v mojem življenju sta se spremenili samo dve stvari, odselila si se in zamenjala si službo. No v tem času sem spoznal, da te še vedno ljubim in da sem bil največji bedak, ker sem dovolil, da si šla. Oprosti.« je tiho pripomnil. Lina se je samo obrnila in odšla na pokrito teraso. Aleks je nekaj trenutkov samo gledal za njo, nato pa se odpravil v svojo spalnico. Družba je ostala brez besed, vse možno so predvidevali, le tega ne. Aleks se je hitro vrnil in z odejo v roki odšel za Lino. Sedela je v gugalniku in strmela v noč. Ko ga je kupil je mislil na njo in kako rada zvečer sedi zunaj in opazuje noč, takrat si vzame čas zase, za sprostitev in za to, da si uredi misli in občutke. Nekaj časa jo je opazoval, nato pa počasi sedel poleg nje. »Ogrni si odejo, zunaj je hladno.« Nekaj časa sta sedela molče. »Zakaj?« je tiho vprašala.

»Zakaj kaj, zakaj nisem podpisal papirjev ali zakaj sem ti dovolil oditi? Papirjev nisem podpisal ker težko živim brez tebe. Zadnje dve leti sta najhujši v mojem življenju in vem, da sem sam kriv. Nič nisem naredil, da te zadržim, ker sem bil cepec. Moški ponos mi ni dovolil, da te prosim, da ostaneš, da se ti opravičim ker nisem spoštoval tvojih potreb.« Malo je pomolčal nato pa še tišje vprašal: »Mi lahko oprostiš?«

»Že zdavnaj sem ti oprostila.« je globoko vzdihnila.

»Zakaj pa si potem poslala papirje za ločitev?« je vprašal in se obrnil proti njej, da jo je lahko gledal v oči.

»Kaj pa naj bi drugega naredila? Nisi klical, nisi prišel za menoj, z ničemur mi nisi dal vedeti, da ti kaj pomenim. Tvoje zadnje besede so bile pojdi in bodi to kar si in uživaj v svojem življenju.« je rekla s solzami v očeh.

»Kaj sva naredila? Oh Lina, najdražja mislil sem, da me ne želiš več in da sem ti res tako odveč.« privil jo je v svoj objem in jo držal nekaj dolgih minut. Nato ji je nežno dvignil glavo in se zagledal v njene oči. V njih je prebral vso samoto zadnjih dveh let in vso žalost za katero je bil on kriv. Nežno jo je poljubil. Njune ustnice so se združile z vso ljubeznijo in z vso strastjo obeh. Počasi se je odmaknil od nje in iz žepa vzel škatlico. Lina je nejeverno pogledala v prstana, ki sta ležala na rdeči tkanini: »Ju imaš vedno pri sebi?«

»Vedno, saj že dve leti upam, da te bom kje srečal in ti bom lahko tvojega vrnil.« Lini so spet solze privrele v oči, ko ji je Aleks na prst nataknil njen poročni prstan in njuno ljubezen potrdil s poljubom.

*** KONEC ***