Iz otopelosti jo je predramilo ropotanje iz dnevne sobe. Njen maček Phil, je prevrnil škatlo, ki je stala poleg že pripravljene potovalke. Že dva dni je počasi pakirala svoje stvari. Odločila se je, da se bo vrnila nazaj domov, na sever rodne Škotske, z namenom, da zaživi mirno, vaško življenje v hiši svojih staršev, ki jo je podedovala po njuni smrti v avtomobilski nesreči pred sedmimi leti. Njena družina ni nikoli bila pretirano bogata, toda od nekdaj so bili med bogatejšimi družinami v okrožju. Imeli so prelepo, veliko hišo in najboljše posesti. Bila je edini otrok, zato se je zelo navezala na očetovega veliko mlajšega brata Marvela, ki je živel z njimi še predno se je ona rodila. S stricem sta se odlično razumela in na njega je vedno gledala kot na svojega starejšega brata. Imela je lepe spomine na otroštvo in mladost. Žalostilo jo je samo dejstvo, da sta se po smrti staršev, s stricem Marvelom nekoliko odtujila. Toda za to, sta bila kriva oba. Vsak je po svoje žaloval za izgubo ljubljenih in v tej žalosti sta se izgubila.
Shenon je od nekdaj imela rada živali, ko se ji je ponudila priložnost, da odide v London na študij veterine, je priložnost zgrabila z obema rokama. Bila je presrečna in da bi opravičila vso svojo odsotnost in denar, ki sta ga starša vložila v njeno šolanje, se je potrudila in vse izpite naredila v roku in z najboljšimi ocenami. Ko sta njena starša umrla v nesreči, je z izgovorom, da bi rada pridobila še nekaj prakse v svojem poklicu, ostala v Londonu. Službo je dobila na kliniki za male živali, v prostem času pa je zahajala v konjeniški klub v bližini doma, kjer je v zameno za skrb za tamkajšnje živali lahko jahala po mili volji. Še iz prvih šolskih dni je imela sošolko Lorelai, s katero sta skoraj deset let živeli kot sostanovalki. Tudi Lorelai je bila iz majhnega mesta, zato sta v velikem Londonu skupaj privajali novostim in tako postali najboljši prijateljici in hkrati ena drugi družina. Lorelai se je pred nekaj dnevi poročila in z možem preselila v njegovo stanovanje. Shenon je bila srečna zaradi svoje prijateljice, kljub temu pa se ji je veliko, sivo mesto zdelo tako zastrašujoče in počutila se je osamljeno in nesrečno. Tudi stanovanje, v katerem sta vsa ta leta živeli in za katerega je imela plačano najemnino še za tri mesece, je kar naenkrat postalo zlovešče in neprijazno. Zgrabila jo je panika in na vsak način je hotela pobegniti od tod. Tudi v službi se ji je vse obrnilo na glavo. Stari šef se je upokojil, z novim pa se nikakor nista mogla ujeti, venomer jo je priganjal in iskal napake. Za povrh je tudi prekinila svojo nekajletno zvezo z nadvse prijetnim moškim. Že dolgo tega je spoznala, da med njima ni več prave ljubezni, le navada. Vse v življenju se ji je podiralo in edina želja ji je bila, da pobegne čim dlje od megle in tega hitrega, modernega življenja. Spoznala je, da njeno skoraj tridesetletno srce hrepeni po svobodi, po ljudeh, ki so živeli preprosto vaško življenje v skladu s tradicijo, za katere je morala priznati, da jih ni vedno razumela ali odobravala njihovega zastarelega mišljenja. Hrepenela je po lepoti rodne zemlje, njenem zelenju in neokrnjeni naravi, po vonju trave po močnem nalivu, po zvoku valov, ki se zaletavajo v mogočno skalovje, po pogledu na ovce, ki se pasejo na travniku obdanem z obdelanimi njivami. V nostalgičnih spominih je lahko zavoha vonj šote, ki tli v ognjišču. Sanjala je o svoji hiši in vrtu okoli nje ter čudovitih grmih vrtnic, ki jih je posadila še njena babica.
Še zadnjič se je ozrla po sedaj praznem stanovanju in vzela košaro s svojim mačkom Philom. Vse svoje stvari je že znosila v pritličje in samo vprašanje sekund je bilo kdaj bo taksist, ki ga je poklicala, da jo odpelje na železniško postajo, potrobil. Ponovno je preverila, če je vozovnica v torbici, z roko si je pogladila temno modro srajčko, ki je kukala izpod jakne in globoko vdihnila. Vedela je, da je to odločilni trenutek. Za zmeraj odhaja iz svojega starega življenja, v novo življenje, polno nepredvidljivih okoliščin in zapletov. Potrudila se je skriti strah pred neznano prihodnostjo. Zaklenila je vrata in ključe predala lastnici, gospe Bolton, ki jo je nemo opazovala. Starejša gospa v rdečem predpasniku, ki je živela v pritličju in je imela v hiši tri stanovanja, ki jih je dajala v najem, je samo žalostno, s solzami v kotičkih oči opazovala, kako se Shenon poslavlja od svoje sosede Emily. Shenon in Lorelai sta bili njeni najboljši podnajemnici, z njima nikoli ni imela težav in obe sta bili prav prijetni punci. Ko ji je Shenon povedala, da se bo izselila in da ji plačano najemnino pušča kot poslovilno darilo in zahvalo za vsa ta leta, ko sta z Lorelai na gospo Bolton gledali kot na svojo babico, je staro ženičko stiskalo pri srcu. Čeprav je gospa Bolton poskusila pregovoriti Shenon, je ta v svoji nameri, da se vrne domov, ostala neomajna. Na koncu se je stara gospa vdala: "Zbogom, draga Shenon in veliko sreče v življenju." je rekla in močno objela vitko, visoko in lepo mlado žensko, s svetlo zelenimi, velikimi očmi in zlato rdeče, kodrastimi lasmi spetimi v debelo kito, ki ji je segala do polovice hrbta. "Zbogom gospa Bolton." je tiho rekla Shenon in se odpravila ven.
