Ljubezen pride sama 11. del

Zbudil se je prej kot po navadi. Ležal je v postelji in se počutil preprosto čudovito. Bil je gospodar. Imel je lepo kmetijo z najboljšo zemljo tod okoli, lepo število ovac in nekaj krav ter kobilo in dva žrebička. Najbolj od vsega pa ga je navdajalo s srečo to, da je bil poročen s prečudovito žensko. Srečo mu je pokvarilo le to, da je njegova žena spala na drugem koncu hodnika v svoji sobi. Lenobno se je pretegnil in vstal. Odločil se je, da ne bo izgubljal niti trenutka časa pri poskusu osvojiti svojo ženo. Za začetek ji bo skuhal kavo in pripravil zajtrk. Že ko je stopila na stopnice je zavohala sveže kuhano kavo. Počasi se je naslonila na kuhinjska vrata in opazovala. Miza je bila pogrnjena in na njej je že stal zajtrk. Colin je ravno nalival kavo v lončka in zdaj si je v miru lahko napasla oči na njegovi mogočni postavi odeti v stare kavbojke in karirasto srajco. Lase je imel spete v čop in ko ga je tako opazovala se ji je srčni utrip podvojil. Prevzeta je strmela vanj in nehote se ji je vsilil spomin na njegove močne roke, ki so jo dvignile v naročje in privile na mišičaste prsi. Spomnila se je mehkobe njegovih ustnic in ponovno se je vprašala ali je ravnala prav, ko se mu je na začetku uprla in odbila vlogo žene ter nato sprejela njegovo ponudbo, da lahko spi sama v svoji sobi. Zatopljena v svoje misli ni opazila, da se je obrnil in da jo opazuje. Šele, ko je stal čisto pred njo in se ji smehljal ter ji ponujal vrtnico se je zdrznila.

"Dobro jutro gospa Conorey, čeprav se ta vrtnica ne more meriti s tvojo lepoto, je zate." je rekel nežno in ji dal vrtnico. "Danes bi rad jaz tebi pričaral lepo jutro, tako kot si mi ti vedno pričarala teh nekaj dni kar se poznava." je rekel in jo povabil za mizo.

Presenečena je le rekla: "Hvala." in mu sledila do svojega stola. Še sama ni vedela od kje se je ta negativna misel pojavila, a vseeno je dobila občutek, da jo je Colin na neki način prevaral in izigral. Spila je požirek kave in rekla: "Danes si pa res dobre volje, nisem te še videla takega."

Hitro jo je pogledal saj ni prezrl njenega pikrega tona. Takoj je spoznal, da misli, da je srečen zaradi posesti. Res ga je zabolelo, da mu ni verjela. Vstal je in se ji približal. Sklonil se je in ji tiho in ledeno povedal: "Nekaj naj ti bo jasno, vesel sem, ker sem dobil tebe. Ti si pomembna. Res sem dobil tudi tvoj del posestva in hišo, a vesel bi bil tudi, če bi živela v baraki brez zemlje ali denarja. Vem kaj je v življenju pomembno in kaj me osrečuje. Vedi da si to ti." Počasi se je zravnal in odločno nadaljeval: "Te besede si zapomni, kajti nikdar več ti jih ne bom povedal." nato se je obrnil in odšel iz hiše. Nemo je sedela in zrla v vrata skozi katera je odšel. Šment, kako ga je spet polomila. Le kaj ji je bilo. Seveda ji je zdaj bilo žal in hudo, da ga je takole napadla in prizadela. Videla je njegovo bolečino zaradi njenih nepremišljenih besed. Pripravil ji je lepo presenečenje, a ona je morala vse uničiti. Nekaj časa je še strmela v prazno nato pa je vseeno nekaj pojedla in pri tem premišljevala, le kako naj se mu opraviči. Ji bo verjel, ko mu bo zatrdila, da tega pravzaprav ni mislila užaliti, jeziti ali obtoževati in da ji je čisto dovolj pri srce, da je zaradi tega srečna, da je njegova žena. Preveč ga je prizadela, da bi vedela odgovor.

Spet in spet je šla skozi svoj govor, s katerim se bo opravičila Colinu. Med tem je pospravila po kuhinji in ravno, ko se je obrnila, da bi šla poiskat Colina so se odprla vrata. Vstopil je Colin in takoj za njim še Ian. Videla je, da je fantu nerodno in da ne ve kako bi začel. Gledala je enkrat njega enkrat Colina. Ker fant ni spravil besede iz sebe je Colin povedal, da pri Ianovih nujno potrebujejo veterinarsko pomoč in da je ona veliko bliže, kot če bi poslali po dr. Hortlenderja. Med Colinovim govorom je lahko čutila hlad na svoji koži od njegovega obnašanja do nje. "Seveda, takoj grem s teboj, samo svojo torbo vzamem." je rekla in pri tem gledala Iana, saj Colina ni upala pogledat. Vsako najmanjše upanj, da bo sprejel njeno opravičilo je izpuhtelo, ko ga je zdaj videla in občutila njegovo zagrenjenost. Vzela je svojo torbo in ogrnila jakno nato pa se le obrnila proti Colinu: "Bi šel z mano?" "Nimam časa, če je torba pretežka naj jo nese Ian in tam boš imela več kot dovolj moških, če boš potrebovala pomoč. Seveda se lahko zapeljeta z mojim kamionetom." je rekel hladno in se obrnil ter zakorakal proti hlevu. Ker jima je kazal hrbet, Shenon ni mogla videti iskric v njegovih očeh in ne drobnega nasmeha, ki se je rojeval v kotičkih njegovih ustnic. Ne, nič od tega ni videla in tudi sanjalo se ji ni kakšno taktiko je ubral Colin. Ne, samo še bolj je bila prepričana, da ji ne bo oprostil. Shenon je sledila Ianu po stezi proti njegovi domačiji, Colin pa jima je sledil s pogledom. Opazil je Shenonino nelagodje in videl je, da ji je žal in hudo. A se je takoj odločil, da jo bo še malo pustil na trnih naj dobro premisli. Kdo ve, mogoče si bo priznala svoja čustva do njega. Mogoče ga res ni ljubila tako kot on ljubil njo, a vsekakor ji ni bilo vseeno zanj, to je videl, to je čutil iz njenih poljubov.