Moja punca, Deni! 10. del

»Tole je pa že druga dvojna kava v kratkem času, vmes pa nisi nič jedla, kako kaj tvoj želodec vse to prenaša?  Si sploh normalna, nič ne skrbiš za svoje zdravje!« se je usul plaz iz Liamovih ust, ko je Deni  vstopila v Mitchevo bolniško sobo.

»Uf, počasi, lepo po vrsti, če bi vedla, da si nasajen bi se ti izognila,« se je režala Deni. »Nikar ne skrbi za moj želodec, tole je druga kava v zadnjih treh dneh in ne vpliva na moj želodec, ker je le ta zdrav, ker se ne obremenjuje s stresom, tako kot tvoj. Jaz stres stresem na boksarsko vrečo.«

»Ja sem slišal, da si prejšnji torek eno sesula na koščke. Čakaj no malo, hočeš reči, da si šla v kočo in pozabila kupiti kavo?« se je zdaj režal Liam.

»Ja in?«

»Ja in, … ja ljubica zdaj mi je jasno zakaj je Mitch tako tiho. Kolega za tole, da si zdržal nekaj dni z njo, v času, ko je bila brez kave, si pa zaslužiš medaljo ali pokal in priznaj te je ugriznila?« je Liam dražil oba, potem pa ugotovil, da ima Mitch zaprte oči in pomislil je, da ta spi. Čeprav Mitch ni spal ni imel moči, da bi kar koli rekel ali odprl oči, v resnici pa mu je tudi odgovarjalo poslušati Denin zveneči glas in zbadanje med prijateljema. »No punca, mislim, da si mu predpisala kar močno protibolečinsko dozo« je mirno rekel Liam.

»Veš kaj, mislim, da si zasluži malo miru in čas brez bolečin, še sanja se ti ne kaj je pretrpel. Moram priznati, da je moški in pol in da mora imeti zelo visok prag bolečine, pa kljub temu ga je moralo hudičevo boleti in niti enkrat ni zajamral. Če bi naš Bob doživel pol toliko, bi ga že pobralo, pred tem bi pa še vse zamoril s stokanjem in jamranjem,« je resno dejala.

»Poleg tega, da je moški in pol, kaj si še misliš o njem?« jo je radovedno zbadal prijatelj.

»Kaj pa vem Liam, ne poznam ga, premalo časa sva porabila za pogovore. Edino, kar lahko rečem je, da je inteligenten in odločen moški s trdnim karakterjem, najverjetneje ima tudi dober smisel za humor. Rekla bi, da dobro skriva leta, koliko je star?«

»37.«

»Hecaš se, ne verjamem, telo ima na ravni tridesetletnika, pa kljub temu bi rekla, da jih ima maksimalno 34. Res pa je, da ima božansko telo in zdi se mi, da se mu le redko katera ženska uspe upreti in on se tega zaveda. Bi rekla, da je malo playboja,« je skozi smeh rekla  in opazovala negibno Mitchevo telo v postelji pred seboj.
»Nič se ne hecam, 37 let je star in od kod ti ideja, da je malo playboja?« se je zdaj smejal Liam.

»Je ali ni, ti si me izzval!?« je bila neizprosna.

»Od kod ti ideja, potem ti pa povem ali drži ali ne,« se ni vdal Liam.

»Ja, ko sem mu dala kri, nisem mogla dovolj dvigniti rokava majice in sem jo slekla, ostala sem pač v modrčku in spodnji majici, sedla sem na blazine poleg kavča in ko je kri tekla sem ga pogledala, če je vse  v redu. Jaz sem gledala njega, on pa moj dekolte. Lepo te prosim, vsak normalen poškodovanec v takem stanju, sploh ne bi nič opazil, tudi, če bi naga  sedela poleg.«

Liam se je zasmejal: »Ja navaden res ne, Mitch pa slovi, da se druži le z lepotičkami in res ga zanima lepo žensko telo in ti draga moja ga definitivno imaš, če hočeš ali pa ne.«

Mitch se je spomnil razkošnega  pogleda na rdeče, sicer bombažno, a kljub temu zapeljivo perilo. Njegovo, zdaj že poznavalsko oko je hitro ugotovilo, da se pod tkanino skrivajo le naravne obline in to je tudi eden od razlogov, da si jo je še bolj želel. Dovolj mu je bilo vseh silikonskih lepotic, katere je dobil, če je samo mignil s prstom. Kmalu bi se zasmejal Denini odlični oceni, a se ni hotel izdati, da ju posluša.