Moja punca, Deni! 24. del

»Tole je pa res dobro, ampak niti grižljaja več ne spravim vase.  Skuhal si, kot bi nas bilo deset in ne samo midva.« se je Deni naslonila nazaj na stol in si roko položila na trebuh.

»Ljubezen gre skozi želodec, draga moja dohtarca.« je rekel zadovoljno.

»Ja, vidim, da me močno ljubiš.« je sito pripomnila. Oba sta se sproščeno nasmejala, Mitch pa si je še mislil, še veš ne kako moja ljubljena.

Mitch se je zbudil sam v veliki postelji. Skozi spuščene žaluzije na oknu so prodirali bledi sončni žarki in pričali o prebujajočem jutru. Pomislil je, ali se mu je od tako močne želje in sle po Deni samo zameglil um in si je vse samo želel in domišljal ali pa se je res pol noči strastno ljubil s svojo prikrito ljubeznijo. Počasi se je pretegnil in obrnil k nočni omarici, da bi lahko poškilil na uro in takrat so se mu ustnice razvlekle  v velik nasmeh in oči so mu zažarele od strasti in zadovoljstva. Vse je bilo res. Nič si ni domišljal. Poleg njegove ure, ki je kazala 06.50, je  stala zapestnica, Denina zapestnica. Toda, kje je bila Deni? Počasi je vstal, si oblekel spodnjice in začel iskati ljubljeno žensko po stanovanju. Nikjer je ni bilo in psov tudi ne, mu je šlo skozi možgane. Nazadnje je pokukal na teraso. Tam je zagledal njene sledi, na mizi je stal lonček z zdaj že mrzlo kavo in velika skodelica, v kateri je ostal še en požirek kave. Nasmehnil se je ob misli, da je res izbrala največjo možno skodelico. Toda, to je bila Deni, vedno je kavo pila iz ogromnih skodelic, nikoli pa te skodelice ni napolnila in zato so ljudje dobili občutek, da popije ogromno kave, kar pa seveda ni čisto res. Pogled mu je zdrsnil na stola postavljena eden nasproti drugemu, kar je pričalo, da se je v enega udobno namestila na drugega pa je dvignila noge. In zmečkana odeja, v kateri je bila zavita, je obležala na stolu, ko je ona vstala. Vse je pričalo o tem, da se bo še vrnila in ta drobni nered, ki je ostal za njo, mu je bil všeč. Še več, pomislil je, kako bi ga rad gledal vsak dan. Malo se je stresel od svojih misli, pa saj to ni mogoče, da on tako premišljuje. Je pa res, da je zadnje čase nekajkrat že premišljeval o tem, da je čas, da se ustali in se poroči. Toda ni še našel čisto prave ženske in zdaj jo je imel. Žensko, katere on po svojih merilih ni bil vreden. Se je res čez noč zaljubil v njo ali je samo tako močen izziv zanj? Moral bo še malo počakati preden se pokaže resnica in izve kaj res čuti do nje. Iz misli so ga predramili glasovi. Deni se je vrnila s sprehoda in psa sta planila naravnost k njemu, občutek je dobil, da mu psa skušata dopovedati kako lepo sta se imela z njo.

»Hej, dobro jutro. Si že pokonci?« ga je veselo pozdravila in mu ponudila svoje ustnice.

»Dobro jutro. Pogrešal sem te v postelji in sem te šel iskat.« je rekel in jo zavrtel ter poljubil. »Bi še malo dodatne rekreacije po sprehodu?« ji je nagajivo grizljal uho in jo še preden je odgovorila dvignil in odnesel v spalnico.

»Jaz bom pospravila posodo, ti pa pokliči v službo in povej, da sva v koči, potem greva.« je med pospravljanjem in pripravljanjem prtljage uspela naročiti. Kaj hitro sta sedela v avtu. Čeprav to ni bila njena navada, mu je vseeno prepustila volan svojega avtomobila, sama pa se je udobno namestila na sovoznikov sedež, medtem ko sta psa zasedla zadnjo klop. Pot do koče se tokrat ni tako vlekla. Ves čas sta se pogovarjala. Deni je hotela slišati njegovo vizijo koče za gorske reševalce, čeprav se je izmikal, da noče, da bi to vplivalo na njiju, je na koncu popustil in ji z užitkom in zasanjanostjo predstavil svoje sanje. Bila je navdušena nad samo vizijo in nad žarom s katerim je govoril. Vsaka beseda in gib sta pričala o njegovi ognjevitosti in strasti. Bil je izjemen moški. Nehote ga je ocenjevala. Res je bil tak, kot si je ona predstavljala sanjskega moškega. Imel je tudi nekaj kvalitet, ki jih je pri Anthonyju pogrešala, a navsezadnje je bil playboj  in ni si delala utvar, da se je tak moški sposoben zaljubiti. Odločila se je, da bo uživala v tem kar ji je trenutno sposoben ponuditi, brez obveznosti in pričakovanj. Trenutno ji je bilo to dovolj. Ko sta prispela, je urno skočila iz avta in odklenila ter odprla dvoriščna vrata, da je lahko zapeljal na dvorišče.

»Pusti stvari v avtu,« mu je zaklicala čez ramo, »pridi morava odpret okna, da se malo prezrači in spotoma ti pokažem še zgornje prostore. Stavim, da si jih nisi drznil pogledati, ko sta bila z Liamom zadnjič tukaj.«