Moja punca, Deni! 35. del

»Kaj te muči Mitch?« je zaskrbljeno vprašal Liam prijatelja, ki je že nekaj časa strmel v računalniški ekran, na katerem je bila odprta vremenska karta.

»Ah, nič.« je raztreseno odgovoril Mitch, »tole vremensko karto preučujem, zgleda, da bo slabo vreme in bojim se snežnih neviht. Če se ne motim, so neki planinci kljub opozorilom šli na goro.« se je zdaj obrnil od ekrana in zaskrbljeno pogledal prijatelja, ki mu je molil skodelico sveže skuhane kave. Šele takrat je Liam dojel, da Mitch prej ni premišljeval o planincih in nevihti, nekaj ga je skrbelo. Mitch ni bil moški, ki bi se prepuščal sanjarjenju ali se zaradi česar koli takole zamislil. »Daj no Mitch, saj sva dobra prijatelja, kaj te muči, veš da meni lahko poveš!?« je pozval prijatelja na pogovor, pri tem pa ga je zaskrbelo, da je to povezano z Deni. Spraševal se je ali se je Mitch naveličal njegove prijateljice in zdaj išče način kako bi razdrl to njuno zvezo. Kolikor je poznal Mitcha, je vedel, da prej ni bil nikoli tako dolgo z eno žensko, istočasno pa se mu je zdelo, da se je njegov prijatelj spremenil in zresnil. Upal je, da Mitchu Deni res nekaj pomeni. Toliko je poznal Deni, da se je zavedal, da se je zaljubila v Mitcha, čeprav se je trudila, da bi to skrila. V njem se je kopičila žalost in jeza, a kljub temu se je zavedal, da sta tako Mitch kot Deni dva odrasla človeka in da sta zavestno in brez laži postala ljubimca in da se on nima kaj vmešavat med njiju. Mitch je zaskrbljeno pogledal Liama in vedel je, da je Liam pravi prijatelj, tako njegov kot Denin in da mu lahko vse pove. »Ne vem kako naj začnem,« je tiho začel pri tem pa vstal in odšel do svoje jakne iz katere je vzel majhno škatlico in jo pomolil Liamu. Liam je odprl škatlico v kateri se je zableščal čudovit prstan in presenečeno pogledal živčnega prijatelja. Vedel je, da je najbolje, če molči in počaka, da mu Mitch pove vse sam od sebe. »Kupil sem ga za Deni. Rad bi jo prosil, da se poroči z mano.« Je tiho povedal Mitch.

»Pa saj to je čudovito!« Liam ni skrival veselja.

»Bojim se Liam, kaj, če me zavrne? Ljubim jo, res jo. Vse bi naredil za njo, samo…,« Mitch je utihnil in se žalosten spustil nazaj na svoj stol.

»Samo kaj?« je zanimalo Liama, ki je privlekel svoj stol bliže k Mitchu.

»Jaz imam tukaj službo, ona jo ima tam. Ne morem zahtevati od nje, da pusti svojo službo in pride živeti in delati sem. Istočasno, če pustim svojo službo tukaj, bom brez dela in lahko pomisli, da se kot ekonomist zanimam za njeno korporacijo, kar seveda ni res. A kaj, ko se je Paulu zdravje poslabšalo in se je odločil, da gre v pokoj. Vse kaže kot, da se ženem za podjetjem in ne za njo. Spremenil sem se, a svoje preteklosti ne morem spremeniti. Po vseh merilih družbe nisem primeren mož za žensko kot je Deni. Oh, Liam, kaj naj naredim? Ne morem živeti brez nje in rad bi se vsako jutro zbujal ob njej, ne samo takrat, ko ukradeva kak dan.« Mitch je pokril obraz z dlanmi in globoko vdihnil, komaj je zadrževal solze nemoči.

»Daj pogumno Mitch, Deni je razumna ženska in zelo dobro ocenjuje ljudi. Mislim, da te je v tem času spoznala in da ve kaj te žene. Povej ji. Priredi ji prijetno romantično  večerjo in ji razloži kaj čutiš do nje in česa te je strah in šele potem jo prosi za roko. Ne vem, kaj Deni točno čuti do tebe, toda vem, da ji ni vseeno. Kar zadeva njeno službo pa jo pri nas že nekaj let snubimo in vsakič odgovori z nikoli se ne ve, mogoče bom enkrat res sprejela vašo ponudbo.«  Prijatelju je vrnil škatlico s prstanom in se mu zavezniško nasmehnil. »Ne skrbi, vedela bo resnico. Zdaj pa poglejva to tvojo nevihto, kajti bojim se, da sva dobila težek vikend za dežurstvo.«