Moja punca, Deni! 36. del

»Hej kolegica, čudovit govor si imela!« je veselo pozdravil Bob, ko je objel Deni in jo povlekel proti izhodu. »Pridi, če pohitiva, se bova hitro zmuznila ven in domov kjer naju Ana čaka s slastno večerjo. Nič se mi ne ljubi še naprej prenašati vseh teh zdravnikov.« se je prešerno smejal Bob, potem pa bolj resno dodal, »je kaj narobe Deni, nekam bleda si?«

»Ah nič, malo mi je slabo, že včeraj zjutraj sem se zbudila s slabostjo, no pa saj ni nič takega, preveč naporen teden. Pohitiva, res bi mi prijala topla prha in Anina kuhinja. Če bom še poslušala o medicini, se ji bom odrekla!« se je zdaj smehljala Deni in hitela proti izhodu.

Z blaženim izrazom na licu se je Deni spustila na barski stolček ob kuhinjskem pultu, kjer je že slonel Bob in opazoval svojo ženo kako končuje večerjo. »Oh, počutim se deset let mlajšo.« je godla Deni, ko si je popravila mokre lase, »in kako slastno diši,« je globoko vzdihnila in potem hitro stekla proti kopalnici. Še vedno je objemala straniščno školjko, ko je na tla prisedel Bob in jo resno gledal: »Rekla si, da ti je že od včeraj slabo, si tudi že včeraj bruhala?« jo je vprašal z resnim glasom, ki ni trpel ugovorov.

»Ne, nisem bruhala, le slabo mi je bilo, potem je minilo in ponovno sem čutila slabost na letalu, ko smo se spuščali in danes zjutraj tudi. Prejle mi je res lepo dišalo, toda, ko sem še bolje povohala, se mi je želodec spuntal.« je ubogljivo odgovorila.

»Kdaj si imela zadnjo menstruacijo?« je še vedno resno vprašal Bob. Deni ga je samo čudno pogledala in takoj se je zavedala, da ob njej sedi zdravnik. Točneje ginekolog in jo strogo resno gleda. »Ja,« je začela jecljajoč, »čakaj da se spomnim, pa saj ne misliš tega kar mislim, da misliš Bob?« je prestrašeno vprašala.

»Kdaj, Deni? Bleda si, bruhaš, slabo ti je, hrana te moti in imaš čuden lesk v očeh, ustnice pa bolj polne.« je bil resen Bob.

»Ja, bi rekla, …, katerega smo danes?« je na glas premišljevala Deni in še vedno objemala straniščno školjko, potem pa tiho nadaljevala, »14 dni mi zamuja.«

Oba sta nekaj časa molčala in premlevala možnost, da bi bila noseča. »Si končala z mojim straniščem?« jo je bolj sproščeno vprašal Bob in ji ponudil mokro brisačo in roko, da bi lažje vstala. »Hvala, kaj pa zdaj?«

»Ja, nič, pojedli bomo večerjo, potem pa greva do mojega oddelka in bova preverila kri in naredila ultrazvok. Čestitam!« jo je stisnil v objem in ji poljubil lase.

»Oh, saj še ne veva.« se je upirala Deni z vznemirjenim glasom.

»No, potem bova pa kmalu preverila. Pridi, Ana je že živčna, da izve kaj se dogaja. «

»Kot sem rekel. Čestitam draga in glede na vse predlagam takojšnjo bolniško.« je veselo rekel Bob in se naslonil na svojo masivno pisalno mizo.

»Če to pomeni, da lahko takoj zapustim to konferenco sem za in hvala za vse.« mu je stisnila roko in ga hvaležno pogledala.

»Hej, za to pa so prijatelji,« se ji je nasmehnil in jo objel ter potrepljal po hrbtu.

»Ja in ti si pravi prijatelj.« mu je zamomljala v ramo.

»Kaj pa boš zdaj naredila, kako  ti lahko pomagam?« rahlo jo je odmaknil, da se ji je lahko zazrl v oči.