Moja punca, Deni! 7. del

Mitch jo je samo nemo gledal, tudi sanjalo se mu ni kaj ga sprašuje. Spet je ponovila vprašanje: »Pozitiven ali negativen? O krvni skupini govorim, si rh pozitiven ali rh negativen?«

Mitch je izstrelil kot iz topa: »O pozitiven.«

Samo nasmehnila se je in odšla v kopalnico, za seboj pa zavpila: »Jaz tudi!« Hitro se je vrnila s posodo, kupom brisač, povoji, iglami in cevko. Mitch jo je nejeverno in s strahom opazoval. Še vedno se je smejala: »Ne boj se, če sodobne metode niso pomagale, bodo mogoče srednjeveške. Malo tvoje zastrupljene krvi bova zlila stran in jo nadomestila z mojo svežo, zdravo. Veš zdravniki imamo vsako leto obvezne preglede in odvzem krvi, ravno ta teden sem dobila rezultate, ki potrjujejo, da sem popolnoma zdrava. Ti samo mirno lezi in uživaj kolikor se da, žal imam samo še eno dozo protibolečinske injekcije.« Kot bi mignil je že odvezovala njegovo rano na nogi in še vedel ni kdaj, že je njegova kri polnila plastično posodo, hitro je nekaj momljala sebi v brado in ugotovil je, da nekaj računa, takoj zatem je hitro vprašala  »84, 85«  in ga nepremično gledala, zdaj je hitreje dojel in rekel« 85  kilogramov in 195  centimetrov.« Spet je računala naprej, hitro vzela povoj in zaustavila krvavitev. Posodo je samo odnesla v kopalnico in že je sedela ob njem in direktno iz svoje žile napeljala cevko v njegovo, mirno je sedela in s svinčnikom delala črte po papirju, doumel je, da je že kako izračunala, koliko krvi lahko vzame in koliko jo lahko da. Občudoval je njeno medicinsko znanje in pripravnost.

Očitno je zaspal, ko je odprl oči jo je zagledal, kako sedi v fotelju s skodelico čaja v roki in spi. Prvič je pomislil, da mora biti izčrpana, njen obraz je bil sivo bled in spraševal se je ali mu ni dala malo preveč krvi. Res pa, da se je počutil bolje, tisto vročično stanje je izginilo. Tako rad bi ji vzel skodelico iz roke, da se ne polije in spustil bi jo na sosednji kavč in jo pokril, a jo je lahko samo gledal, niti s prstkom na nogi ni mogel migniti, da ga ni vse neznosno  bolelo. Ko jo je tako gledal, je skušal doumeti, zakaj je dovolil, da je podlegel Paulovim zgodbam in se ni potrudil sam spoznati Barbre, ji dati priložnost, da mu pokaže kdo je in istočasno je vedel, da točno ve, kdo je in da vse kar si je on z Liamovo pomočjo predstavljal o Deni, je ta neverjetna ženska, zdaj v teh nekaj trenutkih njunega prisilnega bivanja skupaj, dokazala in mu dala vedeti, da je še boljša od njegovih predstav. Zdaj, ko je spala, je čutil, da sovraštva do Barbre ni več in njegova sanjska ženska Deni je dobila zdaj še fizično podobo. Lepo, zapeljivo, čudovito fizično podobo. In  nikoli ne bo pozabil tistega piva, za katerega ga je zadolžila. Sam pri sebi se je nasmehnil.

Ona, ena najbogatejših ljudi v državi, živi brez služabnikov, odlično kuha, ima svoj poklic, v katerem je najverjetneje briljanta in pije pivo. Rad bi jo bolje spoznal, še več, rad bi spal z njo. To spoznanje ga je malo presenetilo. Kako lahko iz enega stanja zapade v drugo, toda dejstvo, da si jo je zaželel kot žensko, je bilo tako zelo resnično, da ga je čutil po vsem telesu. Njegovo razmišljanje je prekinilo škrtanje radio postaje. Deni je bila v hipu budna, hitro ga je ošinila s pogledom in se oglasila. Vsa nasmejana mu je poročala, čeprav je vse slišal.  Čez dobro uro naj bi prišel helikopter.