Moja punca, Deni! 8. del

Na vhodu v bolnico jih je pričakal Liam. Deni mu je porinila Mitchov popis bolezni, ki ga je skrbno in sproti pisala. Liam jo je gledal: »Ti si ga zdravila do zdaj, še tukaj bodi vodja. Kaj ima prednost, kaj naj naredimo?«
Deni je tiho rekla: »Slikanje, ultrazvok, še prej močan antibiotik in nekaj protibolečinskega.«

»Sestra, si slišala, pojdi po infuzijo in mu zmešaj vse to z glukozo, ti ga pelji najprej na rentgen in ti prinesi za dr. Carterjevo dvojno grenko kavo.« je avtoritativno naročal Liam osebju, ki je bilo zbrano okoli poškodovanca. Mitcha so na rentgen peljali kar na vozičku iz helikopterja, nihče ga ni upal premikati, še posebej, ko jim je Deni to odsvetovala. Takoj za slikanjem so ga odpeljati na ultrazvok. Deni in Liam sta mu  povsod sledila. Na ultrazvoku jih je pričakal starejši zdravnik, katerega se je Deni iskreno razveselila. Mitch je ležal tako, da je lahko opazoval Denin obraz in v tej normalni, dnevni svetlobi je videl posledice neprespanih noči in njene skrbi zanj, medtem, ko so gledali Mitchevo trebušno votlino, je starejši zdravnik, dr. Roland mirno vprašal: »Kaj je narobe punca, kaj te muči?» Deni se je samo rahlo nasmehnila: »Nič ni narobe.« pri tem pa oči ni odmaknila od ekrana.

»Ah, daj no daj, saj te poznam. V četrtek si imela kar nekaj obveznosti in si vse odpovedala, da si lahko vzela dopust in to tak, da se osamiš. Ti ne preneseš samote, razen, ko je kaj življenjsko pomembnega in ko padajo težke odločitve in ko moraš vse trezno pretehtati. Glede na tvojo živčnost, saj podzavestno vrtiš prstan na levi roki, ki te izdaja, nisi nič rešila. Je Andy problem?« je z očetovskim tonom v glasu še naprej vrtal dr. Roland.

»Andy?« je začudeno vprašala Deni.

»Ja, no veš, mogoče ti je pa žal, da si ga zavrnila, ni čisto običajno, za par, ki je skupaj 7 ali 8 let, da, ko končno moški zaprosi žensko za roko, ga ta zavrne in prekine razmerje.« je bolj negotovo razložil svoje vprašanje.

»9 let sva bila skupaj, samo bolj bi rekla, da sva bila ljubimca, kakor par. Morate razumeti, da je obema tako odgovarjalo in da sva se v tem času spoznala. Najin zakon bi bil katastrofa in to veva oba. Pač Andyja so doma potisnili v kot in mu zagrozili, da se  mora poročiti. In jaz sem bila prva pri roki. Ker pa on ni doumel, da če hoče najti ženo, mora zlest ven iz moje postelje, sva se zato takoj razšla. Nič ne obžalujeva, ni zlomljenih src ali žalostnih zgodb. Pač je kar je, bilo nama je lepo in če ne bi bilo dobrega seksa si ne bi bila zvesta vsa ta leta. To je to, konec zgodbe.« je hladno razložila kot bi govorila o kom drugem in ne o sebi.

»Kaj te potem muči? Je povezano z očetovo upokojitvijo?« ni odnehal dr. Roland.

»Očetovo upokojitvijo?« je ponovno začudeno pogledala Deni. Tudi Mitch je hotel to slišati, neumorno je opazoval njen obraz, ponovno se mu je prebudilo rahlo sovraštvo do Barbre, kako se bo zagovarjala.

»Ja, baje se na vse možne načine trudiš poriniti očeta v penzion, kratko, tiho in čim prej.« je slišala razlago.

»Trudim kaj?« je tiho rekla Deni in po licu ji je spolzela drobna solza. »Odvetniku sem naročila, glede na njegova leta in na slabo zdravstveno stanje, naj ga malo povpraša, kaj si on misli o tem, ali ima kakšne želje, načrte, vizije. Ali bi rad še delal ali ga že utruja. Ali si sploh še želi delati. Nikamor ga ne silim, samo, če bi si on želel upokojiti bom tudi plačala leta, da gre lahko v redni penzion, na ta način bo dobival več pokojnine. Zanimalo me je, če slučajno kaj premišljuje kdo bi bil lahko njegov naslednik in ali bi morali tega človeka počasi začeti uvajati. Zanimale so me njegove želje.« je žalostno zaključila. »Glej, vrni nazaj, vidiš liso, še nižje, tam!« je poskočila in z roko kazala po ekranu, že je bila stara oprezna in izkušena zdravnica.

»Ali si se sploh kdaj zmotila v diagnozi?« jo je vprašal dr. Roland.