Nevihta v srcu 3.del

“Tukaj zavij levo in nato ponovno levo.” je rekla tiho saj se je zavedala, da ne pozna poti. Avto jima je sledil na precejšnji razdalji, a sta ga oba opazila. Ravno, ko se je Robert odločal, kaj bi storil je avto ustavil in lahko sta opazila, da je začel obračati. Robert si je oddahnil, Kate se je zarežala: “Jaz nisem zanimiva oseba, ne skrbi, nikogar ne zanimam.”

Samo postrani jo je pogledal in zamolčal svoj komentar, da je nadvse zanimiva. V tišini sta se pripeljala do koče. Robert je moral priznati, da bosta varna, saj je koča dokaj skrita in je imela naraven obrambni položaj, ravnina pred kočo pa je bila zelo pregledna.  Vseeno ji ni dovolil iz avta, dokler ni pregledal okolice in preveril koče. Ko se je vrnil po njo, je opazil jezo in nestrpnost na njenem obrazu. Jezno mu je zasikala: “Sem vedela, da si resen in natančen tečnež.” nato pa mimo njega smuknila ven iz avta. Takoj je pograbila nekaj vrečk in torb iz avta in se napotila proti hiši. Čez ramo mu je zaklicala: “Lahko vzameš Jackovo sobo, polaskan bo. Zgoraj druga vrata na desni, moja soba je nasproti.” Ni se več zmenila zanj. Znosila je vrečke v kuhinjo in napoti ven po nove, spotoma odpirala okna, da se koča prezrači. Ko sta imela vse stvari iz avta v hiši mu ni ostalo drugega kot, da se odpravi do sobe, ki mu jo je dodelila. Pridno je zložila stvari iz vrečk. Med pospravljanjem je že preklopila na dopustniško razpoloženje in si delala načrt kaj bo počela. Za hipec je celo pozabila na nadvse postavnega in poželjivega agenta, ki jo je spravljal ob živce s svojo resnostjo in predanostjo njeni varnosti, ki ni bila nikdar ogrožena. V želji, da pospravi še svoje obleke in nato odide na kratek sprehod, se je urno obrnila in pri tem se je zaletela v goro trdih mišic. Tiho je kriknila, saj ne samo, da ga ni pričakovala za svojim hrbtom, za hip je tudi čisto pozabila nanj. Močne, varne roke so jo trdno prijele, da se ni odbila od njega in zletela na rit. Iskreno se ji je nasmehnil in se opravičil, če jo je prestrašil. Dobro, da jo je še vedno držal, saj so se ji zašibila kolena od njegovega nasmeha in bližine ter nadvse prijetnega vonja njegove vodice po britju, ki ji je požgečkala čute že v supermarketu. Morala se je opomniti, da je to eden od očetovih podrejenih in naj umiri svoje hormone.
“Si dobro?” je vprašal, ker ni odgovorila na njegovo opravičevanje.

“Ja,” je rekla nejevoljno, “nisem te slišala priti.” je dodala, ker je zaznala nejevoljo v svojem glasu in zadnji atomi razuma so jo svarili, da je nepotrebno groba do njega. “Hvala.” je še dodala in se rahlo nasmehnila, ko se je poskušala rešiti iz njegovega objema. Zmedeno jo je spustil in se nasmehnil nazaj, ni ji želel pokazati kako njena bližina vpliva nanj. A vplivala je, to je začutil že ob njunem prvem pogledu iz oči v oči.

“Še svoje stvari grem zložit v omaro, potem pa grem na kratek sprehod, predvidevam, da boš šel z menoj.” je rekla medtem, ko se je vzpenjala po stopnicah.

“Ja rad bi šel s teboj, tukaj te bom počakal.” ji je odgovoril in se ves mehek od njene bližine sesedel v fotelj. 

Hitro se je vrnila in mu strogo, poslovno rekla: “Greva?”

“Seveda.” je odgovoril in urno vstal ter ji sledil ven. Ker ga ni mogla videti se je drobno nasmehnil. Torej tudi ona ni tako nedovzetna zanj, kolikor se trudi pokazati, da je, je pomislil. Čutil je njeno drobno drgetanje, ko jo je prej ujel, ko se je zaletela vanj in njegova bližina jo je spravila malenkostno iz tira, zdaj pa hoče biti uradna in poslovna, saj mu ne dovoli blizu. To bo še zanimiv dopust, je pomislil in ujel njen korak, da je korakal ob njej.

“Kmalu bo začelo deževati, zato bo bolje, da ne greva daleč.” je rekla ne da bi ga pogledala.