Nevihta v srcu 6. del

Zbudil se je in pogled mu je odtaval k oknu, za katerim je v sivini jutra dež tolkel z velikimi kapljami po steklu. V trenutku ga je spreletelo spoznanje, da ženska, ki mu je burila duhove in zaradi katere ni spal cele noči, leži za njegovim hrbtom in da je v nevarnosti in je on tisti, ki jo mora zaščititi. Tako pred Billiyem, kot pred seboj. Počasi se je prevalil na hrbet in poškilil proti mestu kjer je spala. Postelja je bila prazna in hiša odeta v tišino. Srh ga je spreletel po celem telesu in urno je skočil iz postelje. Navlekel je samo hlače in pograbil svojo pištolo ter se s srajco v roki pognal ven iz sobe. Pokukal je skozi odprta vrata v njeno sobo, ki je bila prazna. Zaslišal je ropot iz spodnjih prostorov, prav tako pa je do njega prišel omamni vonj kave. Za trenutek potolažen, da je verjetno spodaj v kuhinji in da ji nič ne manjka je urno stopil po stopnicah navzdol. Še vedno je držal pištolo v roki, ko se je obrnila in se zastrmela vanj. Pomežiknila je od prvega šoka ob pogledu na njegove gole prsi, pogoltnila je ter mu samo pokimala, nato se je obrnila proti štedilniku in obrnila palačinko, ki jo je pekla za zajtrk. Pištolo je zatlačil v tok pripet na hlače in si začel oblačiti srajco: “Zakaj me nisi zbudila?” jo je nejevoljno vprašal.

Tudi sama je že prišla k sebi in ga je ponovno pogledala z rahlim nedolžnim nasmeškom: “Sinoči si preveril, nikogar ni in zunaj še vedno dežuje. Bolje bo, če se boš naspal in odpočil, če res pride do nevarnosti, bova takrat potrebovala vso tvojo požrtvovalnost.” Vzela je krožnik napečenih palačink in marmelado ter vse postavila na mizo, nato pa se posvetila še nalivanju kave.

Priznati je moral, da ima prav zato ji ni ugovarjal. Vse kar je lahko v tem trenutku naredil je bilo, da je ubogljivo sedel za mizo in si postregel. “Vseeno mislim, da morava nekako sporočiti tvojemu očetu kaj se dogaja. Ali obstaja kak kotiček kjer mobilni telefon vseeno lovi?” jo je vprašal in neizprosno gledal, saj je vedel česa je Billy sposoben.

“Na sosednjem hribu je domačija Conorjevih, tam mobilniki lovijo. Vseeno, dokler ne preneha deževati ne moreva nikamor in nihče ne more k nama. Mogoče, ko bo most prevozen odideva nazaj domov?” je poskusila.

“Bojim se, da je to prenevarno. Billy se je pripravil na vojno. Njemu ni mar za nikogar in sam se ne boji smrti, zato je toliko bolj nevaren. Tebe je izbral in ne bo odnehal, besede v pismu niso bile samo prazne grožnje, temveč njegov načrt. Rad se poigrava z nami, nam nakaže kaj bo storil in potem to tudi izpelje, ne glede na žrtve. Najhuje je to, da ni sam. Ima nekaj privržencev, ki mu slepo sledijo in izpolnjujejo njegova navodila, medtem, ko je on na varnem.” Z dlanmi si je prekril obraz in vzdihnil. Z obupom in nemočjo jo je pogledal: “Ne smem te izpostaviti nevarnosti in te peljati domov, nekje se bova morala skriti in počakati na okrepitev. Za začetek pa jih morava posvariti in obvestiti kaj se dogaja. Mogoče sva trenutno tukaj varna, a verjemi slej ali prej bo Billy nekoga poslal sem.”

Nekaj sekund ga je gledala in ga nato vprašala: “Mi zaupaš?”

Začudeno jo je pogledal.

Nasmehnila se mu je: “Vem, kje se lahko skrijeva, da naju ne najdejo. Ampak prej morava odpeljati avto od tu in obvestiti očeta.”