Martin Janežič – Buco in Goran Breščanski sta se v imenu cele skupine strinjala, da je glasba tisto, kar jih žene in jim daje energijo. Dolga leta se poznajo, in čeprav nekaj let Gorana ni bilo v skupini, se je po povratku v »rokenrol« spet odlično ujel s fanti. Nekoč so bili mlajši in bolj nadobudni, a danes so postali bolj resni v svojem poslanstvu, še vedno pa zapriseženi klenemu rokenrolu. To je tudi botrovalo temu, da so četrto ploščo kar trikrat snemali v 5 letih (zato naslov »3, 4, 5 – Dej pel« – aluzija na prestave), saj so si po 11 letih zaželeli res dovršen glasbeni izdelek. Na plošči se nahaja 12 skladb in presenečenje, besedila in glasbo pa so ustvarili skupaj.
Fantje so si bili složni, da je plošča zahtevala resnično veliko truda in da so ponosni na svoj novi izdelek. »Lažje je bilo narediti dva otroka, kot posneti ploščo,« je dejal Marko Čulajević. Goran Breščanski je na to dodal: »Z otroci si zadovoljen s takšnimi, kot se rodijo, ploščo smo pa stalno popravljali, nasnemavali, jo pilili.« »V skupini so bili veliki vzponi in padci, in včasih zgubiš upanje, da bo bolje. A ravno ti so tisto, kar te dela živega, če jih ne bi bilo, ne bi bili – živi.« je še dejal Čule na temo zgodovine skupine in njenih turbuletnih časov.
In kaj bi spremenili v svojih življenjih? Goran je dejal: »Nič! Tudi če bi imeli milijon evrov, bi še vedno delali isto!«
