Samo milijon nas še živi, Od višine se zvrti, Krajne vreme … so le nekateri od njegovih hitov, ki jih je naredil za skupine, v katerih je bil sam (Martin Krpan, Agropop in zdaj Rock Partyzani), ali izvajalce, ki jih je sprejel v svojo jato (partnerica Anja Rupel in prijateljice Alenka Godec, Pika Boži?, Petra Slapar …). Aleš je tako poskrbel za veliko zimzelen?kov, ki jih bomo še dolgo peli na doma?ih zabavah. In to gotovo ni (preve?) presenetilo tistih, ki ga poznajo že od otroštva, saj je zelo hitro razkril svoj talent.
Aleš Klinar

»Nisem bil otrok cvetja, ampak socializma,« pravi zdaj 44-letni Aleš, ki je imel zelo normalno otroštvo, kar pomeni, da se je igral z žogo, bil veliko na dvoriš?u. »Eden od sosedov je imel starejšega brata, ki je zbiral ploš?e. Skratka, s sosedi smo odkrivali rockovsko glasbo. Potem sem pri približno šestih letih tekel, se zaletel z glavo v ograjo in od takrat se je vse spremenilo, saj se mi je prikazal nov svet. Imel sem rahel pretres možganov, ampak nisem bil v bolnišnici.«
Kavbojke so mu prepovedali

O?e Peter je bil univerzitetni profesor na fakulteti za družbene vede in je u?il sociologijo in politi?ne vede, mama pa je bila medicinska sestra na Inštitutu za na?rtovanje družine. »Mama mi je zaradi svojega dela koristila v gimnaziji, ko smo za?eli odkrivati spolnost,« se šali Aleš, ki je glasbeni talent podedoval, saj sta se starša nekoliko ukvarjala z glasbo, mama je celo hodila v glasbeno šolo in pela v zboru. »Pri mami doma smo precej peli, tudi dvo- in triglasno. Nam otrokom so šle narodne pesmi, ki so jih prepevali, na živce in smo se raje lovili po igriš?u. Potem je šel o?e v Ameriko in mama se je spomnila, da bi mi kupila klavir. Njej se je to zdela priložnost, da bi se preskusil z igranjem na njem. Za?el sem hoditi v glasbeno šolo in tudi sam doma igrati na klavir, ker me je to zanimalo.«

A že pri sedmih letih sta šla z mama za o?etom v Ameriko in tam ostala leto dni. Aleš je hodil v šolo in spoznal beli kapitalizem. »Bili smo v New Yorku, ki je bil v tistih ?asih središ?e sveta. Nekaj povsem novega zame je bila soul, funky, ?rnska glasba. Ta glasba me je že takrat zanimala, sploh pa je bil šolski sistem tam popolnoma druga?en. Pri glasbenem pouku so nam vrteli tudi sodobno glasbo, kot so Jackson 5, Aretho Franklin … Tako sem v Ameriki naredil drugi razred osnovne šole in se nato vrnil v socializem. Doma sem imel potem težave, recimo v šoli zaradi kavbojk, ker tega pri nas takrat še ni bilo. Tovarišica je celo prosila mamo, da predvsem zaradi drugih v šolo ne bi hodil v kavbojkah.«

Klinarjevi so stanovali v središ?u Ljubljane, na Ilirski ulici. »Obiskoval sem šolo Tabor, kjer je bilo poleg telovadne dejavnosti dobro poskrbljeno tudi za fotografski in glasbeni krožek. ?lan fotografskega krožka je bil tudi Franci Virant, v glasbenem krožku pa je bilo tudi kar nekaj nadarjenih glasbenikov. V sklopu Tabora je nastala tudi skupina Sre?anje, ki je igrala komercialno glasbo. V skupini je bilo od 10 do 14 kar precej znanih ljudi, bili so starejši od mene. Takrat sem se družil recimo s Primožem Lemežem, ki zdaj vozi avtomobile, Dadijem Kašnarjem, ki je pozneje igral pri skupini Martin Krpan bobne. Z Dadijem, ki je mlajši od mene, sva se ves ?as vrtela okoli teh glasbenikov. Ko so videli, da me glasba zanima, so me povabili na vajo. Takrat sem bil star 13 let. Igrali so od zimzelenih melodij do rock´n´rolla. Klaviaturist skupine je šel potem v vojsko in sem ga nadomestil. Tako sem za?el z njimi nastopati. Ko je imela skupina koncert v Pulju, je bilo to kar težko razložiti mojim staršem. Celotna delegacija iz skupine je zato prišla k meni domov in na koncu so me starši pustili na koncert,« se spominja Aleš, ki je tako že pri 13 letih stal na odru in je tudi ob obveznostih s skupino brez težav kon?al najprej osnovno šolo in potem gimnazijo. »V gimnaziji se je od te skupine obdržal le en del. Takrat smo se spoznali s Tomažem Sršenom in Poldetom Poljanškom, ki se je potem pridružil Pankrtom, s Sršenom pa smo ustanovili skupino Martin Krpan.«

Aleš je imel takrat – leta 1987 – le 15 let. Pri nas sta se takrat za?ela punk in novi val, s skupino Martin Krpan pa so delali avtorsko glasbo. »S Sršenom sva bila ustanovna ?lana skupine. Precej smo nastopali po Jugoslaviji, predvsem zato, ker smo prvi ploš?i posneli pod okriljem dveh jugoslovanskih založb – PGP RTB in Sarajevo disk. Nastopili smo v klubih v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu. Igrali smo s Parnim valjkom, Divjimi jagodami … V Sloveniji smo igrali le priložnostno, ker rock pri nas ni bil tako popularen. Preden je prišel v skupino Kreslin, smo posneli že dve ploš?i.«

Sre?en v vojski
Leta 1982 je šel v vojsko. »Pol leta sem bil v vojski v Varaždinu in pol leta v Zagrebu, kjer je bilo super. Dobili smo dovolilnico za v mesto in ker sem imel ‘civilko’ pri prijatelju iz Zagreba, je bilo krasno, tako da se mi v?asih sploh ni ljubilo v Ljubljano. V Zagrebu je bilo ogromno življenja, veliko klubov, koncertov in tam sem poznal veliko ljudi. Ogledal sem si tudi nastope slovenskih skupin, med drugim skupine Videosex. Z Anjo Rupel sva bila par že pred mojim odhodom v vojsko. Ko sem šel v vojsko, sem predlagal, da bi se za kratek ?as razšla, ker nisem želel s seboj nositi bole?ine v vojsko,« se šali Aleš, ki je lepo Anjo osvojil, ko je bil v ?etrtem letniku, ona pa v drugem.
Med služenjem vojaškega roka v Zagrebu je gledal tudi nastop svoje skupine – takrat sta bila namre? ?lana skupine Martin Krpan tudi Matjaž Kosi in Cole Moretti. Po vojski so se pri omenjeni skupini združili Dadi, Aleš, Kreslin, Sršen in Mark ?u?ek, ki je bil Alešev kolega s poljanske gimnazije. S to ekipo so posneli ploš?o Od višine se zvrti, potem se je zasedba spet spremenila in Aleš, ki je napisal glasbo za najve?je uspešnice Martina Krpana, se je poslovil in odhitel novim zmagam naproti.
»Polde Poljanšek, Šerbi in še en gospod so imeli pripravljene neke smešne skladbe, ki smo jih popolnoma v šali, brez kakršnihkoli pri?akovanj posneli,« se spominja za?etkov Agropopa. »Skladbe so slišali radijski uredniki. Tako so nas prijavili na Pop delavnico s skladbo Paradni tango. Potem je nastala že pesem Mesarjev sin. Na za?etku je imel Agropop pevko, ki je pela že v skupini Sre?anje, takrat ko sem bil tudi sam njen ?lan. Šerbi je bila plesalka. Že drugi teden po Pop delavnici smo dobili ponudbe za nastope, mi pa nismo imeli nobenih za nastop pripravljenih skladb! V Zelenem gaju so nas nekoliko ?udno gledali, ker so bile naše skladbe takrat res nekaj posebnega. Delali smo se norca iz vseh naših zna?ilnosti, ?esar pri nas prej nismo poznali. Buldožerji so sicer imeli nekatere intelektualne šale na ra?un Slovenije, ampak te so imele druga?en naboj. Mi smo opisovali like, kot so gasilci, kmeti, problematiko alkohola. Naš prvi nastop je bil zelo zanimiv, ker smo po 20 minutah rekli, da nimamo ve? ?esa igrati. Ker so želeli, da bi še nadaljevali, smo vse še enkrat zaigrali. To smo po?eli bolj za šalo in predvidevali, da bo Agropop deloval od marca do poletja, na koncu pa smo 16 let. Imeli smo koncert v dvorani Tivoli, kjer je bilo 8000 ljudi, kar je bilo za tiste ?ase, ko so tam igrale predvsem tuje skupine, precej uspešno.«
Aleš je za?el že zelo zgodaj pisati skladbe tudi za druge. Ko je bil v tujini popularen Band Aid, je pomislil, zakaj ne bi še pri nas naredili ?esa podobnega. »Pesem Pod svobodnim soncem je nastala v Country clubu (lokalu, kjer so se v devetdesetih letih družili glasbeniki in glasbeni novinarji, op. p.). To je bilo okoli leta 1991,« se spominja Aleš, ki mu je pri skladbi uspelo združiti celotno smetano takratne slovenske glasbene scene od Helene Blagne, Lovšina, Kreslina, Predina, skupaj približno 50 glasbenikov!
Po razpadu Agropopa je Aleš, ki je že prej pisal pesmi za Anjo, še ve? pisal za druge glasbenike. Potem pa so prišli Partyzani: »Za moj 40. rojstni dan (pred štirimi leti, op. p.) smo zbrali glasbeno ekipo z namenom, da bi imeli skupino za zabavo. Ko smo zaigrali, so nas spraševali, zakaj se tega ne lotimo resno. O tem sem precej premišljal, ker nisem imel motivacije, da bi se spet spravil na oder, poleg tega pa sem v življenju tudi že veliko preigral. Vendar pa je bila ekipa zelo fina, motiva pa nista bila služenje denarja in igranje desetkrat na teden, ampak res le dodatna zabava, smo za?eli igrati. Imamo program, ki temelji na celotni zgodovini slovenskega in jugoslovanskega pop rocka. Tako je po?asi nastajalo gradivo za ploš?o, ki smo jo zdaj posneli, bilo pa je pravzaprav iz nastopov. Ker smo za?eli na velikih zabavah, so o nas govorili kot o skupini za velike zabave za generacijo od 30. do 50. leta, predvsem za podjetja in posebne dogodke. Zdaj smo skupaj štiri leta in smo imeli skoraj 300 nastopov,« pravi Aleš.
Aleš je tudi ponosen o?ka. Ima 17-letnega sina Vida in petletno Luno iz zveze z Anjo Rupel. »Name Luna zelo vpliva, polna, prazna, srednja in moja. Mislim, da ima sin glasbeni talent, ampak jaz ne želim ne njega ne Lune siliti v to, saj se je tudi pri meni vse v zvezi z glasbo za?elo popolnoma naklju?no.«

Sonja Javornik- Lady


Zadnje novičke

Prejšnji članekFergie dobiva darila za dojenčka
Naslednji članekEva Longoria na naslovnici revije Self