Počitnice sprave, 2. del

Čeprav se je Sandra trudila, nikakor se ni mogla izmuzniti Janiju, ki je uspel zasesti sedeža tik pred njo in Manco. Čeprav ju Jani in Rok nista direktno  motila, sta ves čas zbujala njuno pozornost in niti za hip nista mogli odmisliti njuno bližino. Ustavili so se na prvi kavi in dekletom je nekako uspelo pobegniti in kavo spiti brez Roka in Janija. Sandra in Manca sta si oddahnili, da bosta imeli malo mir pred njima, ko sta ju zagledali pred avtobusom.

Brez besed sta vedeli, da nekaj pripravljata. Sandra je v hipu čutila suha usta in droben nemir po telesu, ko si je Roka prvič po tolikem času ogledala. Bil je še malenkost bolj izklesan in mišičast, deloval je bolj zrelo in njegovi lasje so bili malenkost daljši, točno tako, kot je imela pri njem najraje. Opazoval jo je s svojim prodornim pogledom, kot bi jo slačil in tisti drobnih nasmeh v kotičkih njegovih polnih ustnic je pričal o tem, da je zadovoljen s tem kar vidi. Brez da bi jima namenili pogled ali kakšno drugo pozornost, vdani v usodo, sta vstopili in se napotili na svoja sedeža. Sandra je vstopila prva in skozi okno opazila Roka, ki se je z vso eleganco tigra pognal proti drugim vratom, Manca je stopala za njo in Jani za Manco. Ko je prišla do svojega mesta je opazila Roka, ki se je sproščeno naslanjal na sedež tik za njunima in jo z zanimanjem opazoval. Sandra, ki je sedela ob oknu ga je samo ošvrknila s pogledom in se začela premikati proti svojemu sedežu, ko je slišala tiho ugovarjanje za svojim hrbtom. Obstala je in se obrnila, a videla ni ničesar, razen širokih ramen. Čutila je njegove roke na svojih in zavohala njegov vonj, ki bi ga prepoznala, da jo zbudijo sredi noči in ji ponudijo tisoč različnih vonjav. Nežno, a odločno jo je spustil na njen sedež in se usedel poleg nje. S svojim telesom ji je preprečil, da bi odšla. Čez rob sedeža je lahko videla, da se je isto godilo z Manco, ki jo je Jani  posadil na mesto ob oknu, kjer je prej sedel sam. Torej to sta prej naklepala, si je mislila Sandra in se namenoma obrnila proti oknu ter zazrla ven. Tudi Manco je opazila narediti isto. V trenutku je začutilo vročino na svojem kolenu in vedela je, da je Rok tja položil svojo roko. Brez oklevanja mu je umaknila roko in zasikala, da nima pravice dotikati se je.

»Potem me pa poglej, rad bi te samo pozdravil.« ji je nežno šepnil blizu ušesa, da je lahko zaznala njegovo toplo sapo na svojem vratu. Počasi je obrnila glavo in se mu zazrla v oči. »Zdravo Sandra,« je rekel lenobno, »lepo te je spet videti in mislim, da morava biti prava prijatelja in dovoliti Janiju in Manci, da se pobotata.« Z glavo je nakazal na sedeža pred njima, kjer je Jani nekaj šepetal Manci, ki je še vedno strmela skozi okno.

»Zdravo Rok, res se morata pobotati.« je rekla hladno in se ponovno obrnila k oknu. Čutila je, da jo še vedno opazuje in da je iz trenutka v trenutek bližje, zato se je obrnila in ga vprašujoče pogledala.

»Ali nisi morda nekaj pozabila?« je nežno vprašal.