Poljubi me nežno 10. del

Pripeljala sva se na dovoz naše hiše. Hotela sem vzeti svoj kovček, a me je Lucas prehitel. Nasmehnila sem se mu. Kakšen kavalir. Odklenila sem hišo. Kočno sem bila zopet doma. »Ljubo doma, kdor ga ima,« sem tiho rekla. »Vstopi,« sem rekla Lucasu. »Hvala,« se je zahvalil. »Počuti se kot doma,« sem rekla. Prikimal je. Odšla sem poiskati mami. Nisem je našla, a sem našla nekaj drugega. Pismo. Bilo je naslovljeno name. Odprla sem ga.

Scar!

Nujno sem morala v London- služba in to. Tay je šel s ekipo v NY- imajo posebne treninge. Zato si sama, no seveda je zraven tebe tvoj angel varuh. Hladilnik je poln.

Prosim brez neopravičenih ur, slabih ocen in skritih zabav!

Poljubček, mami.

Nasmehnila sem se. »Torej?« je vprašal Lucas. »Ostala sva sama,« sem rekla. »Oh,« je bilo vse kar je spravil iz ust. »No greva gor, da si izbereš sobo,« sem rekla in ga peljala gor. »Izbiraš lahko med sobo za goste in Tayevo sobo.« »Mar ne veš?« me je vprašal. Čudno sem ga pogledala. »24 ur na dan moram biti ob tebi,« je rekel. »Ne razumem.« »S tabo moram jesti, hoditi okoli- tudi v šolo in spati,« mi je pojasnil. »Prekleto tudi spati?« »Ne preklinjaj.« »Oh, oprosti.« Čisto sem pozabila na dejstvo, da je angel. »Je že v redu,« je rekel. »Torej morava spati skupaj?« Bedno vprašanje. »No, spati in ne spati,« je rekel. »In toliko o tem kako je treba govoriti,« sem ga podražila. »Scarllet, angel sem in teh stvari ne smem početi. Vem, da te dajejo hormoni, ampak ob meni se boš morala zadržati.« Postalo mi je nerodno. Zardela sem. »Naj te potolažim. Spal bom na tleh,« je rekel. »Ne to pa ne. Saj lahko napihneva blazino,« sem rekla. »Tudi prav.« Očitno se mu ni dalo prepirati z mano. Poiskala sem blazino. »Znaš kuhati?« me je vprašal. Odkimala sem. Nikoli se nisem zanimala za kuhanje. »Se mi je zdelo,« je rekel. »Kaj? Misliš, da ne znam?« »Pravkar si potrdila,« je rekel. Prekleto, pa sem res. Kako sovražim, ko me spravi v zadrego! »Pridi, naučil te bom,« je rekel, me prijel za roko in odpeljal v kuhinjo. Hitro se je znašel med ponvami, začimbami, kuhalnicami in v predpasniku. Vprašal me je kaj jem in kaj ne potem pa zavihal rokave. Nekaj časa sem ga opazovala nato pa sem v roke vzela skicirko in začela čečkati.

»Večerja servirana,« se je oglasil. Zbudila sem se iz transa risanja. Šele tedaj me je omamil vonj hrane. »Vem, da še nisi polnoletna, ampak kozarec penine ne škodi.« Pogledala sem ga: »Angel pa tak,« sem ga zbodla. »Trenutno sem človek,« je rekel in mi odmaknil stol. Nasmehnil se je. Njegov nasmeh je bil čisto drugačen od Galovega. Tako nežen, angelski. »Upam, da ti bo všeč.« Pa je zmotil moje razmišljanje o njegovem nasmehu. Pogledala sem krožnik. Na njem je bilo nešteto barv. Začela sem jesti. Tako dobre hrane še nisem jedla. »Kje si se naučil?« sem ga vprašala. »Tudi angeli jemo,« je rekel. »In kako si kuhate?« sem vprašala. »Pa sem mislil, da si bolj pametna,« je rekel in se nasmehnil. Sedaj me je pa dotolkel. Nisem vedela kaj naj rečem zato sem se raje posvetila hrani. Ta me vsaj ne bo zabila do smrti. Skrivoma sem ga opazovala. Ne vem kaj, ampak nekaj na njem je bilo ZARES očarljivo. Obdal me je občutek, kot da sem na zmenku. Kaj pa vem kaj si pod to razlaga Angelček.
»Tukaj imaš odejo in blazino,« sem mu rekla in podala stvari. »Hvala,« je rekel. »Torej boš šel tudi v šolo?« Prikimal je. »Se smem vsaj sama stuširati?« sem ga podražila. Kako me je pa pogledal! Nisem še videla, da bi se kdo tako zgrozil. »Pred vrati kopalnice moram stati in vrata morajo biti odklenjena,« je rekel. Škoda, upala sem da se mi bo pridružil. Še dobro, da tega nisem rekla na glas. Iz predalnika sem pograbila pižamo spodnje perilo in se odpravila v kopalnico. »Ne bom vdiral notri,« je rekel. Zavila sem z očmi in se zaprla vrata kopalnice. Končno sem bila sama. Saj je prijetno biti v njegovi bližini, ampak vseeno. Malo je pa res moteče, če ti nekdo ves čas diha za vrat. Oblačila sem vrgla v košaro z umazanim perilom. Vroča voda mi je prijala. Zaprte oči in razmišljanje o vsem. Šola, Gal, vampir… V moji glava je bila zmešnjava in voda jo je reševala.
»Si naredila nalogo?« »Si morda odvetnik?« sem ga vprašala. Namenil mi je sovražen pogled. »Ne, mislim da mi nihče ni poslal zapiskov,« sem rekla. »Motiš se, neki Gal jih je prinesel prej, ko si bila pod prho.« »Kaj? On? In ti si mu odprl?« »Kdo je sedaj odvetnik?« Vse mi je vračal. »Ni pomembno,« sem rekla in vzela zapiske ter akto. Na hitro sem preletela vsebino. Zagledala sem majhen rumen listič.

Scarllet!

Upam, da nisem storil kaj narobe. Kar izginila si. Se vidiva pri umetnosti.

IMU                              Gal!

IMU? In kaj naj bi pomenilo to? Lucas je opazil moj pogled. »Vse v redu?« Prikimala sem. Lagala sem mu. Še zdaleč ni bilo vse v redu. Upam, da mi bo lahko oprostil tole laganje? Ne morem mu kar povedati kdo je Gal in da sem povezana z njim. Gledala sem ga v oči. Laganje pa res boli. »Torej imaš kaj naloge?« »Ne, nimam.« »Torej lahko zaspiva?« je vprašal. Prikimala sem. Ugasnila sem luč in se udobno namestila. Zaprla sem oči in v hipu zaspala.

Sanjala sem njegove oči. Nežno so zrle vame. Skoraj me je poljubil, a ravno takrat me je nekdo prebudil. Uči sem hitro odprla in nad mano se je sklanjal on. Še nikoli se mi ni tako lepo nasmehnil. Bila sem besna nanj, ker me je zbudil, a hkrati sem mu bila hvaležna. Poljubila sem ga. In takrat sem se zopet zbudila. Ste nori? Sanje v sanjah in te v sanjah. Resno? Najprej me skoraj poljubi Gal, nato me Lucas zbudi in se poljubim z njim nato pa se prebudil in ostanem sama. Kaj za vraga se dogaja z mano?