Poljubi me nežno 19. del

Nazdravili smo mladima zaročencema. Hotela sem iti v svojo sobo, a potem bi dala vsem jasno vedeti, da se z zaroko ne strinjam. Pomešala sem se med ljudi in upala, da me Lucas ne bo poiskal mi začel razlagati zakaj je zaročil Anno oziroma zakaj ne ljubi mene. Sedla sem za mizo, ker je bilo polno šampanjca. Omamno ga je bilo gledati, a se ga nisem dotaknila. Nisem želela narediti scene. »Smem prisesti?« se je oglasil glas, ki ga še nisem nikoli slišala. Pogledala sem kdo želi sedeti z zaljubljeno Izbranko. Zagledala sem kraljico. Nemudoma sem se vstala in priklonila. »Vaše veličanstvo,« sem rekla. »Pustiva javne nazive. Sem Clarissa,« se je vljudno predstavila. »Scarllet,« sem se predstavila še sama. »Vem, Izbranka si.« Zakaj vsi vedo kdo sem? Sedli sva.

»Prišla sem se pogovoriti s tabo glede mojega sina,« je začela. Ji je kralj povedal kaj sem storila na njegovi zaroki? »Ko je bil s tabo se je malce spremenil. Drugačen je. Se je zgodilo kaj posebnega?« je vprašala.  Seveda se je. Ne da bi vedela sem se zaljubila v angela, poljubila sva se in no skoraj pristala v postelji. Potem me je privlekel sem in se zaročil z drugo. Vas zanima še kaj? Ampak kraljici nisem mogla povedati tega. »Ne, nič takega se ni zgodilo,« sem se pošteno zlagala. »Potem pa ga je spremenilo okolje. Saj veš tukaj je princ na Zemlji pa je bil le navaden človek,« je rekla. In takrat se mi je prižgala lučka. Seveda je drugačen. Tukaj so mu vsi podrejeni, pri meni pa je čisto drugače. Od kar sva prišla sem se ni zmenil zame. Očitno je nalogo opravljal le zaradi ukaza starešin. Vse je bilo torej zaigrano. Prekleta baraba! »Razumem situacijo,« sem rekla in se nasmehnila. »Boš ostala do poroke? Anni bi zagotovo prišla prav prijateljica, ki je nekaj časa živela z njenim zaročencem. Ne poznata se še najbolje. Pa še veliko dela bo s pripravami,« je rekla.

»In kdaj je poroka?« sem vprašala. Nisem se mogla več zadržati. Nalila sem si malo šampanjca. »Čez teden dni,« je rekla. Skoraj sem izpljunila požirek, ki sem ga imela v ustih. »Oprostite, ampak dogovorjena poroka čez teden dni? Kdaj se bosta pa spoznala? Kaj če ugotovita da ne sodita skupaj?« Kraljica me je debelo pogledala. Ni pričakovala takšnega izbruha. »Spoznala se bosta med zakonom in se vzljubila. Tudi jaz sem se poročila iz dolžnosti sedaj pa Aleksandra ljubim bolj kot vse drugo na svetu,« je povedala. »No, upam da bo res tako,« sem rekla in naredila še en požirek. »Torej boš ostala?« »Ne vem, tudi sama imam dolžnosti na Zemlji,« sem rekla pa čeprav sem se zlagala. »No, upam, da boš ostala. Tvoja pomoč nam bi prišla prav,« je rekla in odšla. Super sedaj bom še gledala kako bo Lucas vdahnil usodni da. Upam, da se mi bo uspelo izgovoriti in bom lahko pobegnila na Zemljo. Odšla sem iz dvorane. Zadnjih nekaj ur sem se trudila, da se ne bi zjokala, a sedaj je bilo vsega preveč. V čudoviti obleki, sem stekla ven. Vrt je bil ogromen in tudi če bi me iskali me ne bi našli. Sicer pa kdo bi iskal mene?

Zdanilo se je. Še vedno sem sedela na gugalnici sredi vrta. Še vedno so mi po licu spolzele solze, ko sem obujala spomine. Končno sem verjela vsem filmom. Razumela sem zakaj je za dekleta konec sveta, zakaj se želijo vse ubiti. Tudi sama bi se, a ne tukaj vsi bi takoj izvedeli, da sem bila na smrt zaljubljena v princa Williama. Odločila sem se da grem v sobo in si privoščim prho. Upala sem, da še vsi spijo
.
Obleko sem lepo obesila na obešalnik, sezula sem visoke petke in snela nakit. Odpravila sem se v kopalnico. Nase sem zlila nekaj litrov vode. Končno sem se malce prebudila. Fizično sem v redu, a psihično izmučena do konca. Obleka sem si svileno pižamo. Hotela sem se vreči na posteljo in spati nekaj dni. Na postelji sem zagledala Lucasa. Sedel je in bral knjigo, ki sem jo pustila na nočni omarci. Bil je čudovit. Nežno se mi je nasmehnil. »Želiš?« sem ga vprašala. »Pogovoriti sem se prišel glede tistega včeraj,« je rekel. »Ni kaj za povedati. Bil je le trenutek slabosti. Nič resnega. Pozabi na to in se vrni k zaročenki. Rada bi se naspala.« »Odložil je knjigo in stopil bližje k meni. »Zakaj si takšna?« je vprašal. »Kakšna?« sem ga jezila. Dobro sem vedela kakšna sem do njega. Hladna in kruta. »Scarllet, zakaj Ni si me poljubila?« ni ovinkaril. »Ne vem,« sem se zlagala. Prijel me je ramena. »Ne laži mi!« Postajal je besen. Prekipelo mi je. »Prekleto! Poljubila sem te zato, ker te ljubim!« Ni se zmenil za kletvico. Njegov prijem je popustil. »Ljubim te,« sem tiho ponovila. V očeh so se mi nabrale solze. Ni vedel kaj naj reče. »Poročil se bom. Anna je prijazna in prijetna. Rad jo imam.« »Upam, da te bo osrečila,« sem objokano rekla in se obrnila. Nisem hotela, da me vidi jokati. »Boš ostala do poroke?« me je vprašal. To pa je bil višek.

Obrnila sem se. »Kako me lahko vprašaš to? Kako naj gledam kako se bosta zaobljubila drug drugemu, kako jo boš poljubil, ko vaju bojo razglasili za moža in ženo? Odšla bom na Zemljo in živela tako kot prej!« »Oprosti, nisem hotel.« »Pozabi na vse! Pozabi name, pozabi na Zemljo na vse! Kot, da se nikoli nisva srečala, nikoli poljubila, nikoli objela. Bodi srečen z Anno.« sem mu rekla. Žalostno me je pogledal. Stopil je k meni in me poljubil na čelo. Gledala sem kako se približuje vratom. Vedela sem, da ko se bo stopil ven, ga ne bom videla nikoli več. Nisem mogla več jokati. Bolečina je bila enostavno prevelika. Z vsakim korakom so se tiste male črepinje zlomile še na več delov. Odprl je vrata. Še zadnjič me je pogledal in vrata so se zaprla. Padla sem po tleh. Zvijala sem se od bolečine. Želela sem si umreti! Želela sem, da bi bila ob meni Tarra in me tolažila. Kar naenkrat me je začel nekdo božati po laseh. Zagledala sem Tarro. Ni bila duh. Bila je oseba. Morda se mi blede, a res je bila ona. Iz mesa in krvi. »Kako?« sem jo vprašala. »Tukaj je mogoče vse,« je rekla in me objela. Čudeži se dogajalo. »Prosim reci, da sem mrtva, da me je Lucas ubil ali pa da sem doživela srčni infarkt.« »Mogoče je vse resnično,« je rekla. »Ko bi le bila mrtva.« »Ne govori tako. S časoma bo bolje,« je rekla. Upala sem, da bo res, čeprav dvomim, da bom kdaj zopet zaceljena.