Poljubi me nežno 21. del

Vsi smo stali na svojih mestih. Pogledala sem Lucasa, bil je čisto umirjen. Ponavadi so ženini še bolj iz sebe, kot neveste. Opazil je, da ga gledam. Nasmehnil se je. Očitno je hotel pokazati, da mu je vseeno zame. Bili smo v kapelici- pač angeli. Kapelica je bila v zelo starinskem slogu. Bila mi je všeč in razumem zakaj se je hotela Anna poročiti prav tukaj. Glas orgel je naznanil, da je nevesta že na poti do oltarja. Vsi smo se obrnili. Bila je čudovita. Spremljal jo je njen oče. Korakala sta po taktih koračnice. Kar kmalu sta se znašla pred oltarjem. Annin oče je svojo dragoceno hči predal Lucasu. Nekaj mu je zašepetal, a nisem slišala. Obred se je začel. Duhovnik je vse lepo nagovoril in imel pridigo o svetem zakonu. Vsaka besede se me je dotaknila. »Ljubiti in biti ljubljen je želja vsakega!« Vsako misel sem si želela vtisniti v spomin. V Anninih očeh se je videla sreča. Lucas pa je bil resen in poslušal pridigo.

Duhovnik je končal. Anna in Lucas sta morala poklekniti. Angeli imajo poseben obred. Jaz in eden izmed Lucasovih prijateljev sva ju posula z listi bele in rdeče vrtnice. Rdeče in bele vrtnice skupaj pomenijo enotnost in ravno to se želi mlademu paru. Nato sva ju posula z listi lipe, ki pomeni ljubezen v zakonu, nato pa sva ju posula še z majhnimi biseri, ki naj bi pomenili bogastvo in naklonjenost. Vstala sta. In sedaj se je začel tisti del. »William ali vzameš Annomarijo za  svojo ženo?« Tisti del, ki je ga dodamo na Zemlji ga tukaj ni. Ob vprašanju sem onemela. V očeh me je začelo skeleti. Vedela sem kaj bo rekel, čeprav sem si želela drugače. Anna me je pogledala. Nasmehnila sem se. Nisem hotela, da karkoli posumi. »Da, vzamem,« je končno dahnil Lucas. Duhovnik je isto vprašal Anno. »Annamarija ali vzamete Williama za svojega moža?« Privolila je. Nataknila sta si prstane, nato pa je duhovnik rekel: »Razglašam vaju za moža in ženo. Lahko poljubite nevesto.« Lucas se je sklonil k njej dvignil tančico in jo nežno poljubil. Kako sem si želela, da bi bila tam namesto nje jaz. Vsi smo začeli ploskati. Nekateri so tudi zajokali. Res je bil prečudovit obred. Prijela sta se za roke in odpravila ven. Zunaj so jo ometali z cvetovi vrtnic. Šele sedaj sem dojela, da je vsega konec.

»Dekleta, čas je da vržem šopek,« je navdušeno rekla Anna. Vse smo se zbrale skupaj. »Ena, dva in tri.« Šopek je poletel. Vse so začele kričati in se prerivati. Nato pa je šopek pristal v mojem naročju. Samo še tega je manjkalo. Vsi so mi zaploskali sama pa sem zmagoslavno dvignila šopek. Anna je skočila do mene. Začeli sva se smejati. »Zakaj se lahko človek poroči le enkrat, tako zabavno je vse.« Debelo sem jo pogledala. »Vem, neprimerno vprašanje,« je rekla. Nasmehnila sem se ji. Jaz se ne bom nikoli poročila. Sledil je prvi ples mladoporočencev. Vsi smo se zbrali okoli plesišča. Lucas in Anna sta začela plesati. Vrtela sta se v ritmu glasbe, ki mi je bila tako zelo znana, a se nisem spomnila kje sem jo že slišala. Kmalu so se jima pridružili še drugi. Vsi so veselo plesali, meni pa se je čas tukaj odšteval. Napočil je čas, da se vrnem nazaj na Zemljo.

»Čestitam vama. Upam, da bosta zelo srečna,« sem jima zaželela. Želja je bila iskrena. »Moraš že iti?« je vprašala Anna. Prikimala sem. »Pridi kdaj na obisk. Kadarkoli,« je rekla in me objela. »Pogrešala te bom,« je rekla. Nasmehnila sem se ji. Stopila sem do Lucasa. »Hvala, da si me pazil in…« Glas se mi je zlomil. Objel me je. »Hvala,« sem mu rekla.

Obraz sem zakopala v njegovo srajco. Hotela sem se nadihati njegovega vonja. »Donatel te bo odpeljal na Zemljo,« je rekel. »Hvala vama za vse. In tudi vidva lahko prideta kdaj koli na Zemljo,« sem rekla. Do mene je prišel nek moški. »Gospodična vse je pripravljeno,« je rekel. Hitro sem objela Anno in odšla. Ko sem se obrnila so se solze kar ulile.

»Hvala,« sem se zahvalila Donatelu. »Ni kaj,« je rekel in odšel. Zopet sem bila doma. Kovčke sem odložila v dnevno sobo. Mami in Taya še ni bilo. Odšla sem na sprehod. Nisem mogla zdržati sama v tej veliki hiši. Sploh se nisem preoblekla. Vzela sem le telefon in denarnico. Sprehod po ulicah Atlante je bil čuden. Navajena sem bila na lep vrt. Na vonj po vrtnicah. Tukaj je vse preveč drugače. Zavila sem v park. Na poti sem si kupila še kavo.

Sedla sem na klopco in razmišljala o vsem. Kaj naj s svojim življenjem počnem sedaj? Naj opravim poslanstvo in ubijem Gala? Ali naj se delam, kot da ni bilo nič? Ali pa se kar ubijem? Od vseh možnosti je bila zadnja najbolj mamljiva. Ko se ljubezen tvojega življenja poroči ti ne ostane nič več. Zapiskal je telefon. Bilo je sporočilo od Taya. Prispela sta! Sezula sem visoke pete in začela teči. Čim prej sem hotela priti v materin objem. Zares sem ga potrebovala. Vsa zadihana sem odprla vhodna vrata. »Mami!« sem zakričala. Pojavila se je v dnevni sobi. Skočila sem k njej in jo objela. Zjokala sem se. »Scarllet, ljubica…« Ni vedela kaj bi rekla. Objema sem jo. Črne solze so kapljale po njeni beli majici. »Pogrešala sem te,« sem smrknila. »Tudi jaz tebe.« »Hej, kaj pa jaz?« se je oglasil Tay. Nasmehnila sem se. »Tudi tebe sem pogrešala,« sem mu rekla in ga objela. Navsezadnje saj je  moj bratec.

»Veliko nama imaš za povedati,« je rekel. »No, saj ni veliko.« Lagala sem. Ogromno je za povedati. »Tay naj se najprej preobleče in oprha nato pa se bomo pogovorili,« je rekla mami. Strinjala sem se.

Privoščila sem si prho in se preoblekla v legice in pol preveliko srajco. Lase sem spela v figo in stekla sem dol. Mami je naročila pico. Imeli smo družinski večer, ki sem ga tako zelo pogrešala. Vse sem jima povedala in ona dva sta vse povedala meni.