Poljubi me nežno 23. del

Pisala sem nalogo in ugotovila, da sem lani preskočila božič in letos novo leto. Za te praznike sem bila na Soleriji. Resno? Kako sem lahko zamudila svoje najljubše praznike in ognjemete pa zabave. Sedaj pa komaj čakam, da mine valentinovo. Ta praznik pa zares sovražim, a ne ker bi bila ljubosumna na druge, ampak ker je se je moj oče na ta dan ločil in izginil z obličja Atlante od takrat ga nisem več videla. Mislim, da je bilo pred osmimi ali devetimi leti. Bila sem še otrok, Tay pa tudi. Odkar sem se vrnila je čas kar tekel in rekel ni nič. Družila sem se s Lino, s Tarro pa se pogovarjala ponoči. Risala sem le še pri umetnosti. Že dolgo nisem več pri sebi. Odkar je Lucas dahnil da se je moj svet spremenil. Vem, da angel in da bi se moral odpovedati vsemu, da bi bil z mano, ampak babica mi je vedno govorila, da mi sanj ne more vzeti nihče. Še vedno upam, da se bo nekoč pojavil pred vrati in mi povedal, da je sedaj smrtnik in da bi rad bil za vedno z mano. Kar pa se tiče Gala. Čuden je. Kot, da bi imel kaj za bregom. Izogiba se me, a ob enem osvaja Lino, Kate in še nekaj drugih deklet. Zanimivo pa je to, da so se vse družile z mano. Res je čuden še bolj kot jaz.

Matematični zvezek sem vrgla na drugi konec mize. Matematiko pa sovražim. Res sovražim. Že ob misli nanjo postanem tečna in slabe volje. Ljubezni se v življenju ne da izračunati no le to da je: 1+1=3 , če ne uporabiš kondoma. Zazvonil mi je telefon. »Prosim?« sem se oglasila. Bila je Lina. Govorila je tako hitro in vznemirjeno. Razumela sem le: Valentinovo, jutri, zabava, fantje in Jack Daniels. Prekinila je. Super, očitno se mi ne bo uspelo skriti.

»Scarllet, Tay pridita dol.« Zaslišala sem mamin glas. Oba s Tayem sva stekla dol. »Pogovoriti se moramo o pravilih,« je rekla. Sedla sva za mizo. Imela sem občutek, da nama bo spremenila policijsko uro. »Torej, zadnji teden so v mestu ubili veliko ljudi. Govori se, da je na delu serijski morilec. Ubija predvsem mlade, a vseh trupel ne najdejo. Torej od sedaj naprej morata biti notri že ob devetih. Nobenih zabav v odmaknjenih lokalih in nobenih nočnih sprehodov. Sem bila dovolj jasna?  S Tayem sva se spogledala. »Ja, mami,« je rekel Tay. Meni pa se je posvetilo. »Rekla si, da se govori. Sumiš na kaj drugega?« sem jo vprašala. »Scarllet na misel so mi padli tudi vampirji, volkodlaki in hudiči. Ampak do sedaj niso ravno napadali, zate pa tudi ne ve nihče,« je rekla. »Scar, kje imaš sedaj tistega angela, ko ga najbolj potrebuješ?« me je vprašal Tay. Žalostno sem ga pogledala. »Oprosti,« je rekel. »Imaš prav. Mogoče so izvedeli zame in me poskušajo spraviti na oni svet,« sem rekla. »Ne reci tega niti v šali!« Mami se je razburila. »Lahko najamem tudi poklicnega varuha,« je rekla po nekaj minutah tišine. »Mami saj mi ne bo nič, sicer pa se znam tepsti in pa še imam orožje, ki so mi ga dale starešine.« »Ampak vseeno, bodita previdna!« Vsi trije smo se objeli.

Sedela sem na okenski polici in premišljevala. Je Gal odkril kdo sem? Me namerava ubiti, da bi se rešil vezi? Ali pa zato, da bi zasužnjil zemljane in vse ostale? Poiskala sem škatlo in količek, ki sem ga dobila od Starešin. Poskušala sem se spomniti zakaj je kakšna steklenička. Točno- marjetica in vijolica- to smem uporabiti le enkrat! Potem pa so še DNA vampirjev, volkodlakov, angelov, hudičev in Zemljanov. V roke sem vzela količek. Bil je čudovit- no meni je bil zelo všeč. Kar škoda se mi ga je zdelo za ubijanje.

Sploh ne vem, kdaj se je zvečerilo. Še vedno sem sedela na tleh ob količku in stekleničkah in premišljevala kako bom ubila Gala in kako bi našla te »morilce«.

Nekaj je zaropotalo pod mojim oknom. Hitro sem skočila do njega. Pogledala sem skozi. Zagledala sem postavo v črnem. Za sabo je vlekla dekle. Srce mi je začelo biti tristo na uro. Pogledala sem na uro. Prekleto! Policijska ura je že potekla. Odločila sem se, da tokrat ne bom pridna punčka. Skočila sem do omare in poiskala črno usnjeno jakno, kavbojke in majico. Zavezala sem si svoje nizke črne all starke, pograbila sem svetilko, telefon. Splezala sem čez okno. Upala sem le, da me mami ne bo prišla preverjati. Sledila sem krikom dekleta. Niso bili tihi, glasni pa tudi ne- nekaj vmes. Ugotovila sem, da je postava v črnem moškega spola. Končno sem ju dohitela. Skrila sem se za bližnjo kanto za smeti. Moški je potisnil dekle ob steno in se ji prisesal na vrat. Ogabno! V filmih je to še šlo, ampak v živo je izgledalo ogabno. Ni je hotel ravno raniti, le utišati. Zbujala je pozornost. Dvignil jo je in si jo vrgel čez ramo. Zavil je v neko stransko ulico. Postajalo me je malce strah. Prišla sem do velikega zabojnika in se tam ustavila. Našla sem špranjo skozi katero sem videla skupino ljudi- bolje rečeno vampirjev na kupu. Seveda je bil tam tudi Gal in… Kaj? Kate? Držala sta se za roke. Vampir je ubogo dekle vrgel pred Gala. »Ta je zadnja,« je rekel vampir. »Dobro,« je rekel Gal. »Zakaj si jih toliko ustvaril? Ljudje so začeli sumiti,« je rekla Kate. Je izvedela za njih? Kako? »Saj se jih bom kmalu znebil le najti jo moram, izpiti njeno kri in jo nesti na Solerijo,« je ponosno rekel. »Koga? Kam?« je povpraševala Kate. »Izbranko. Na Soleriji živijo angeli,« je pojasnil. »Ampak mi vampirji ne moremo tja,« je rekla. Vedela sem! Gal jo je spremenil. Zato je bila zadnja dva tedna tako čudna. »Ko je Izbranka mrtva se poruši ves sistem! Vsi lahko hodimo sem ter tja. Začela se bo vojna in vampirji bomo s svojo vojsko zmagali,« je rekel. »Kul.« Kate se je čisto utrgalo. To ni kul, to je bolano! Ubil me bo, da bo zanetil vojno in da bo zmagal. Kakšen egoist. Angeli so premočni, ali pa tudi ne. »Gal, lačna sem,« je rekla. No očitno jo vso nakladanje o zmagi in vojni lakotni. Kakšna krava! Nisem več mogla gledati, zato sem se obrnila, da bi odšla, a mi je visok moški prekrižal pot. Prijel me je. Po meni je! Ljubi bog! Pomagaj mi. Vrgel me je pred Gala.

Kaj naj sedaj? Brez premisleka me bo ubil.

Presenečeno je pogledal, ko sem dvignila obraz. »Scarllet?« je bilo edino kar je spravil iz ust.

RESNIČNO: PO MENI JE!