Poljubi me nežno 3.del

Šolski atelje. Moj osebni prostor v šoli. Ogrnila sem se v haljo. Poiskala sem pribor za slikanje, pripravila sem si stojalo in platno. Pogledala sem skozi okno. Dijaki; nogometaši, navijačice, princeske, norci… Vse se najde in zloži v stavbo z imenom: Gimnazija. Okolica: nič posebnega. Stavbe, pločniki, ceste, drevesa, ograje… Včasih se mi zdi, da je tukaj zame premalo prostora. Nimam dovolj zraka, da bi lahko dihala vse me duši. S Tarro sva imeli načrt. Na moj 18 rojstni dan bi odšli v Pariz za njenega pa v London. Vse to je padlo v vodo z… z njeno smrtjo. Pregnala sem misli in se posvetila slikanju. Čopič sem pomočila v barvo.

»Dobra si.« Prestrašila sem se.

»Kaj za hudiča pa ti počneš tukaj?« sem ga napadla.

»Ogledujem si šolo,«je rekel
.
Grdo sem ga pogledala. »Prepričana sem, da me zasleduješ.«

»Si pa samozavestna,« je rekel in se čudaško nasmehnil. Pokazala sem mu jezik in se posvetila sliki.

»Nekaj si manjka,« se je zopet oglasil.

»Kaj?« Stopil je bližje in si ogledoval sliko.

»No? Izpljuni že,« sem ga dražila.

V roke je vzel čopič, ga pomočil v rumeno barvo in pričel risati. Njegove linije so bile nežne, polne strasti. Priznam: dober je. Obrnila sem se in gledala skozi okno. Jesen je res lepa. Vse te barve… Zopet sem se izgubila v spominih. Zagledala sem klopco na kateri sva sedeli s Tarro in pili kavo.

»Končal sem,« je rekel Gal. Zbudila sem se iz spominov in si ogledala sliko.

»Uničil si jo!« Razjezila sem se.

»Zakaj?«

»Še vprašaš? Risala sem okolico ti pa si narisal mene? Kreten.« Kako ga sovražim! Cepec, kreten, idiot…

»Kreten? Se res ne znaš izražati bolje?« Jezil me je. Spodbujal je mojo jezo.

»Bi rad slišal kaj hujšega?« sem zakričala nanj.

»Čakam že tri minute in pol,da slišim kaj krutega.« Ta tip je se je pošteno udaril v glavo.

»Poberi se! Ne hodi mi blizu, ne ogovarjaj me in ne zasleduj!« Namenila sem mu sovražni pogled.

»Pa tako zelo sem upal, da me boš zmerjala.«

»Še kar izzivaš?« Nasmehnil se mi je.

»Pojdi!« Odložil je čopič nato pa roke prekrižal in jih naslonil na svoje mišičaste prsi. »Če ne gre zlepa, gre pa zgrda,« sem zamomljala. Hotela sem ga prijeti za roko in ga odvleči ven, a se je izmaknil še preden sem se ga dotaknila. Pogledala sem ga. Na njegovem obrazu se je zarisal čuden izraz.

»Prav, že grem.« Izginil je tako hitro, kot je tudi prišel. Tole je bilo pa naravnost čudaško. Pozabila sem nanj in se osredotočila na risbo. Ni bila slaba, ampak jaz ne sodim ravno tja. Zazvonilo je. »Konec proste ure,« sem si po tiho rekla. Stvari sem hitro pospravila, vzela sem akto ter stekla v učilnico za kemijo.

»Smem prisesti?« Za mizo je sedela le Kate. Prikimala je. Sedla sem. Med nama je vladala smrtna tišina.

»Kate, jaz…« »Scarllet, razumem. Jaz nisem Tarra. Nikoli je ne bom mogla nadomestiti. Še vedno je tvoja najboljša prijateljica pa čeprav je že leto dni mrtva.« Njene besede so me prizadele. V očeh me je zaskelelo.

»Scar, oprosti nisem hotela.« Prepozno besed se ne da vzeti nazaj. Vstala sem in odšla. Pladenj sem kar pustila tam. Stekla sem do omarice. Iz nje sem vzela torbico in odšla. Tekla sem na pokopališče. Stekla sem k Tarrinem grobu. Padla sem na kolena in se pošteno zjokala.

»Zakaj? Zakaj? Zakaj si morala umreti? Zakaj si me pustila samo? Zakaj?« Jokala sem kot dež. Še nikoli je nisem tako pogrešala. Ta trenutek sem tudi sama hotela umreti. Odšla sem do avtomata s svečami. Kupila sem eno in jo prižgala.

»Pogrešam te,« sem tiho rekla. Zaprla sem oči. Predstavljala sem si Tarrino podobo in nato sem oči odprla. Stala je pred mano.

»Tudi jaz pogrešam tebe.«  Zaslišala sem njen glas. Še enkrat sem hitro zaprla oči in jih odprla. Ni privid. Res je stala tam.

»Se mi meša?« sem vprašala. Odkimala je.

»Ampak kako je to mogoče?«

Pogledala me je. »Nisi običajna najstnica,« je rekla in izginila.

»Tarra, Tarra vrni se!« Ostala sem sama.

»Tarra!« Nič ni pomagalo. Zaman sem kričala. Vzela sem torbico in akto ter se odpravila domov. Vse to je bilo zame preveč, ampak kaj je mislila s tem da nisem običajna najstnica?