Poljubi me nežno 33. del

Nekateri pekel opisujejo, kot rdečo sobo v kateri vse gori in je strašansko vroče. Vsepovsod naj bi bili hudiči in mučili grešne duše in Lucifer naj bi jih jedel ali nekako tako, ampak sploh ni tako. Ob pristanku sem padel na tla in prav nič me ni opeklo. Ozrl sem pusto pokrajino. Drevesa so bila mrtva, nikjer ni bilo niti kančka barv, le pusti odtenki rjave. Glave duš so bile sklonjene in njihove oči so ustvarjale reko, ki je tekla tam mimo. Zdelo se je, kot da jim je hudo za vsa zlobna dejanja. V srcu me je ščipnilo. Kaj, če se je kaj takega zgodilo Scarllet? Kaj, če je tudi ona sedaj žalostna? Stresel sem glavo, da bi pregnal grde misli. Hotel sem se orientirati, a mi ni uspelo. Kamorkoli sem pogledal je bilo vse enako, Sonce pa tudi tukaj ne sije. Sedaj vem, kako je biti v temi. Zavzdihnil sem in se nekako odločil, da bom odšel proti izviru reke ne vem zakaj, ampak občutek me je vodil tja. Poletel sem. Nisem hotel zbujati pozornosti na tleh. Tip s krili in svetniškim sijem bi tukaj vzbudil veliko pozornosti. Recimo, da še Lucifer ne sme vedeti, da sem tukaj.

Pot se je vlekla, a nekako mi je uspelo priti do nekakšne gore. Bila je siva in pusta iz nje pa je izvirala reka solz. Spustil sem se nižje, med tem pa opazil stolp. »Zadetek,« sem pomislil in se rahlo nasmehnil. Približal sem se stolpu in videl, da se pod njim skriva cel dvorec. Nasmeh je postajal vedno večji. Presenetilo me je dejstvo, da ni postavljene nobene straže. Je toliko samozavesten ali pa nihče ne zahaja sem. Tisto drugo je bilo bolj verjetno. Kdo pa bi želel priti v pekel pred smrtjo, no jaz sem izjema ker pač hočem rešiti princeso svojega srca.

Znašel sem se pred velikimi vrati. Odprl sem vrata in se znašel v velikanskem preddverju. Na stenah so visele slike, ki so bile narisane v različnih tehnikah. Ogledoval sem si jih. Zagledal sem neverjetno podobnost med slikami, ki jih je risala Scarllet in med temi. Pogledal sem, če je piše ime avtorja.  »Melia, 1765« Oči so mi skoraj padle iz očesnih jamic. Ne morem verjeti. Je Melia še vedno ujeta pri njem? In zakaj je še sedaj vzel Scarllet? Ima zbirko lepih deklet? Toliko vprašan, nobenega odgovora. Tipično. Korakal sem po dolgem hodniku polnemu slik. Večino od njih je narisala Melia, nekaj jih je narisal Reaksin, nekaj pa jih je nepodpisanih, a dejstvo je  da so vse čudovite. Čez čas sem se znašel v prestolni dvorani. Bila je prazna, kar me je pošteno presenetilo. Ponavadi so vsi »vladarji« na svojih prestolih in se dolgočasijo ali pa igrajo šah.

»Kakšno presenečenje. Sam princ William me je prišel obiskat.« Prestrašil sem se, ko sem za sabo zaslišal glas. Obrnil sem se.

»Kje je Scarllet?« sem ga besno vprašal.

»Umiri konje,« je rekel in se zlobno nasmehnil.

»Reaksin prav nič mi ni do heca, daj mi Scarllet!« Upal sem, da se je v mojem glasu slišala odločnost. Dolgo ni ničesar rekel. Ogledal sem si ga. Njegova krila so bila črna in njegov sij je bil razpokan. Lahko bi se malce obril, a očitno ne pozna britvice.

»Veš kaj dam ti le v primeru, da te izbere sama,« je rekel, se nasmehnil nato pa v nekem čudnem jeziku poklical nekoga. Zvenelo je kot »ljubica ali srček« nekaj v tem smislu. Kmalu za tem sem zagledal Scarllet oziroma saj nekaj kar je bilo podobno njej. Oblečena je bila v dolgo črno obleko in v njenih laseh je bila tiara. Ko me je zagledala je obstala. To je bil dober znak. Spominja se me. Rahlo sem se nasmehnil. Počasi se mi je približevala. Šla je mimo Reaksina. Videlo se je, da se rahlo boji, da bi ji preprečil priti do mene, a ji ni. Že čez nekaj sekund se mi je vrgla v objem. Močno sem jo objel in dvignil s tal. Končno je bila v mojem objemu. Kako zelo sem jo pogrešal. Njeni prsti so se zakopali v moje lase in njene mehke ustnice so se dotaknile mojega vrata.

»Ljubim te,« sem ji šepnil v uho.

»Nehajta!« se je zadrl Reaksin.

Scarllet sem postavil na tla in jo prijel za roko.  »Jo lahko odpeljem? Izbrala me je,« sem mu povedal.

»Ne, ne moreš. Ne veš kaj čuti do mene,« je zlobno rekel.

»Zagotovo ničesar ne čuti do..« opazil sem premik Scarllet je spustila mojo roko, »Scar, kaj se dogaja?« sem jo vprašal.

»Lucas, jaz… Ljubim te, ampak ne morem kar tako zapustiti Reaksina,« je rekla.

»Kaj si ji storil?« Pognal sem se v njega in pristala sva na tleh.

»Nič! Sama je prišla k meni.«

»Ni! Ugrabil si jo iz Nebeške gore!« sem mu rekel.

»Kakorkoli, nekaj ji je do mene sicer bi me lahko zapustila.« Pobrala sva se s tal.

»En dan hočem preživeti sam z njo, da vidim kaj je z njo!« sem zahteval.

»Prav, ampak če pobegneta bom uničil Zemljo in Nebesa,« je povedal nato pa izginil. Obrnil sem se k Scarllet. »Ne jezi se name,« je prosila.

»Nisi ti kriva, Reaksin je nate preklical nekakšen urok. Si opazila, da se ves čas igra z svojo ogrlico?« sem jo vprašal.

»Sem, ampak rekel je, da mu jo je zapustila mama.«

»V tisti ogrlici je nekakšna moč in s tisto močjo je uročil tebe,« sem ji pojasnil.

»Ampak, kako ti je uspelo vse to ugotoviti v dveh minutah?«

»Ni težko,« sem rekel in jo poljubil na čelo.

»Lucas, jaz…« V njenem glasu sem zaznal, da je nekaj narobe.

»Kaj si naredila?« sem z resnim glasom vprašal.

»Ne jezi se name, jaz sem…« Šele sedaj sem ugotovil kako hudo jo je ljubiti.